Dvajset let Poljanskih orgličarjev

Polno dvorano ljubiteljev glasbe, prirejene za ustno harmoniko, so navdušili z izborom in izvedbo skladb, ki so jih izvajali v različnih obdobjih svojega delovanja. Spomnili so se tudi svojih prvih učiteljev, nekdanjih članov zasedbe ter glasbenikov, ki so zanje pripravljali aranžmaje popularnih skladb. Predstavili so skupino mladih orgličarjev, ki po malem že nadaljuje z njihovo tradicijo. JSKD je vsem članom skupine podelil jubilejne značke. Lepo presenečenje so jim pripravili njihovi prijatelji, udeleženci izobraževanja za poglabljanje veščine igranja na ustno harmoniko. Dogodek sta kot preplet glasbe, fotografij in besed o delovanju skupine povezovala Tina in Milan Benedičič. V predstavitvenem filmu sta takole strnila 20 let njihovega delovanja:
»Vsaka pot, naj bo kratka ali dolga, se začne s prvim korakom, ena od glasbenih poti se je začela pred dvema desetletjema. Na tečaju pod strokovnim vodstvom Vladimirja Hrovata se je zbrala moška družba z eno samo damo. Bolj ali manj izkušeni glasbeniki so svoje znanje želeli izpopolniti tudi pri igranju na orglice! Navdušenje je bilo dovolj močno, da se je v srcih in glavah že risal cilj: igrati v zasedbi vsaj štirih. Začeli so nabirati prve kilometre, note so bile vedno bolj domače, srca vedno toplejša in prijateljstva čedalje močnejša. Že v naslednjem letu je bila prva zasedba zrela za oder! Tone Krek, Valentin Bogataj, Milan Kalan in Jože Dolenec so začeli osvajati srca poslušalk in poslušalcev na krajevnih prireditvah in odleteli celo v Argentino! Tja so šli v družbi Pevskega zbora Lubnik, se srečevali s slovenskimi rojaki in v več mestih pripravili koncert. Valentin je čez nekaj plodnih let prijateljem pomahal v slovo in potem je zasedba nekaj časa delovala kot trio. Trije mušketirji so še bolj zavihali rokave in se neustrašno podali celo na televizijo. Blesteli so v oddaji Na zdravje, prav tako pa tudi na tradicionalnem koncertu Jerbas domačih v rodnih Poljanah. Kdaj pa kdaj so medse povabili še kakšnega glasbenika, da je njihovo troglasje harmonično dopolnil. Čez čas se je skupini pridružil Marjan Dolenc. V novi sestavi so leta 2012 Poljanski orgličarji posneli tudi ploščo z naslovom Te moje orglice. Marjan se je oglasil le na kratek obisk, potem pa je tisto praznino vmes zapolnil Janez Benedičič. Leto kasneje je štafeto predal naprej tudi Milan Kalan, prevzel jo je Nejko Ržen. Orgličarji so neumorno igrali naprej, vsak teden vestno vadili in vsako leto nastopali na bolj ali manj tradicionalnih dogodkih. Včasih v zares imenitni družbi: od mame Manke, legendarnega Alfija Nipiča do priljubljenega Ansambla Saša Avsenika. Nabrali so mnogo spominov, pa tudi ugled jim je narasel do te mere, da so postali prava ikona Poljan. A seveda ne samo Poljan! Festival Ah, te orglice v Mokronogu ne bi bil popoln, če tja ne bi odšli še Poljanski orgličarji. Vsako leto se v adventu na vajah slišijo pesmi, ki zvežbane potem v božičnem času polnijo cerkve po vsej Sloveniji. Prijateljsko družbo na teh zares prekrasnih koncertih jim delajo Javorski pevci in Loški oktet. Čudoviti so tudi poletni večeri na vrtu gostilne Na Vidmu. Na prvem od teh koncertov se je zbralo toliko prijateljev orgličarjev, da so z glasbo zapolnili cele tri ure in še malo čez! V naslednjih letih se je na teh večerih nabralo za malo morje vesele druščine – tako na odru, kjer so orgličarjem vedno delali družbo glasbeni prijatelji, kot pred njim, kajti množica poslušalcev, ki v prvih poletnih večerih rada prisluhne glasbi na vrtu pod lipo, je zares pisana. Nocoj se družimo na njihovem četrtem samostojnem koncertu, ki ga dodajamo zraven v to obilje njihovih nastopov. Poljanski orgličarji puščajo za seboj imenitne sledi in tudi upanje za naprej, saj se ob njih vedno pogosteje pojavlja novi rod glasbenikov, ki na ustno harmoniko izvablja čedalje milozvočnejše tone. Dobro poznamo staro kitajsko modrost, ki pravi, da je pravi cilj pot sama. Verjameva, da je bilo tudi tokrat tako: da so se prav na poti rojevale najlepše skladbe, ki so obogatile glasbenike same, da so se na njej spletla najlepša in trajna prijateljstva in da so na poti osrečili mnoge, ki so skladbam prisluhnili. Pa ne samo skladbam, srčni glasbeniki navdušujejo tudi z nasmehi, lepimi gestami in prijetnimi zgodbami.«

Goran Šušnjar