Filmi Maka Sajka in naš čas

29.10.2019

Kulturno društvo dr. Ivan Tavčar Poljane v novembru vabi ob 50-letnici podelitve Prešernove nagrade Maku Sajku in 10-letnici podelitve Badjurove nagrade na projekcije njegovih filmov ter na okrogle mize, na katerih bodo strokovnjaki razpravljali o temah, ki so bile v njih preroško prikazane pred časom.

Ko je Mako Sajko leta 2009 prejel Badjurovo nagrado (najvišja slovenska strokovna nagrada na področju filmske ustvarjalnosti in filmske kulture) za življenjsko delo, se je širša slovenska javnost seznanila s človekom, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja posnel vrsto kratkih dokumentarnih filmov, nagrajenih na festivalih doma in tujini, prejel tudi nagrado Prešernovega sklada v letu 1969, ampak potem nepričakovano izginil s področja filmske ustvarjalnosti.
Od leta 2009, po strokovni »rehabilitaciji«, so sledili številni intervjuji z njim, objave v raznih časopisih in retrospektivne projekcije njegovih filmov po različnih krajih Slovenije. Nekaj let zatem je režiser Siniša Gačić celo posnel dokumentarni film Mako, v katerem je predstavil življenje Maka Sajka. Leta 2017, ob svoji 90-letnici, je bil Mako Sajko spet deležen pozornosti svojih stanovskih kolegov – filmskih režiserjev in poznavalcev kinematografije.
O Maku Sajku kot našem sokrajanu zasledimo prispevke tudi v lokalnih glasilih v naši občini (Vaščanu in Podblegaških novicah). Lahko bi rekli, da se je s tem končno izpolnila režiserjeva želja iz pogovora z novinarjem Gorenjskega glasa v letu 2009: »Res bi bilo dobro, da bi moje filme videli tudi moji sosedje in znanci iz Poljanske doline …«

Zakaj je dobro videti filme Maka Sajka?
Kot v junaku njegovega filma Plamen v dvonožcu je tudi v njem od mladosti gorel ogenj radovednosti in inovacij: odkrival je téme, ki so svojo aktualnost v slovenskem prostoru dočakale po nekaj desetletjih; dotikal se je tistih, ki so sodile na obrobje sprejemljivega in v sami izvedbi predstavitve izražal izjemno tehnično domiselnost. Njegovi kratki filmi so pritegnili pozornost na festivalih v nekdanji Jugoslaviji in prav tako v tujini. V času njihovega nastanka so bila to pionirska dela, ki so izražala avtorjevo odprtost in empatijo, pogum in navdušenje. Pozneje se je pokazalo, da je iskrena skrb za sočloveka, naravo, živali vir intuicije, ki je prepoznala tisto, kar bo čez desetletja močno zaznamovalo človeško življenje po vsem svetu.

Strupi in Turnir pri Šumiku
Rad bi podaril dva filma, dve temi, ob katerih niti danes ne moremo biti ravnodušni oz. ju moramo obravnavati s še večjo pozornostjo: prva je sonaravno življenje, če nekoliko razširimo tematiko onesnaževanja okolja, ki jo uvaja film Strupi; druga je odnos človeka do divjih živali v filmu Turnir pri Šumiku, ki spodbuja k obravnavi v zadnjih mesecih še posebej aktualno ponovno naturalizacijo (angl. rewilding) slovenskega prostora.
Film Strupi je bil posnet leta 1964 med enoletnim raziskovanjem lokacij po Sloveniji, kjer se je odražal izjemno negativen vpliv takratne industrije (tovarn) na vodovju in ozračju krajev, v katerih so delovale, ter na njihovih prebivalcih. Film, v katerem se ne sliši nobene besede, je spregovoril s sliko, ki je bila tako prepričljiva, da je lahko sporočala zaskrbljenost avtorja glede takega onesnaževanja tudi drugim, ki jim take podobe niso bile tuje. Če pogledamo na Strupe v tem kontekstu, je jasno, da res gre za pionirsko delo, čeprav ga ne najdemo v Wikipediji na seznamu List of environmental films.
Drugi film Turnir pri Šumiku je iz leta 1965 in je kategoriziran kot kratki dokumentirani film o naravi. Pobudo za snemanje filma o jelenih so menda podali lovci, Sajku je projekt predal drugi režiser, ki mu v določenem času ni uspelo zagotoviti želene zasedbe »igralcev« – črede jelenov. Sajko se je tu izkazal kot bolj iznajdljiv. Idilični posnetki jelenov v pohorskih gozdovih, ki preidejo v prikaz domnevno dramatičnega dvoboja dveh samcev za prevzem vodilne vloge v čredi, ustvarjajo atmosfero, polno simpatije do teh elegantnih divjih živali, čeprav je bila resnična izkušnja sodelujočih pri snemanju filma nekoliko drugačna, delno tudi boleča. In ta dvojnost nas po analogiji pripelje do današnje situacije, ko na eni strani naravovarstveniki v duhu ohranjanja ogroženih vrst in nekaterih ekosistemov s simpatijo zagovarjajo večjo prisotnost zveri v okolju, ki si ga sicer prilašča človek, po drugi strani nasprotniki opozarjajo na domnevne nevarnosti za človeka in škodo, ki jo povzročajo zveri ter zaradi tega zahtevajo odstrel volkov in medvedov.

V KD dr. Ivan Tavčar smo prepoznali, da sta ta dva filma aktualna tudi za čas, v katerem živimo in da lahko spodbudita zagovornike različnih mnenj glede omenjenih tem k ustvarjalni debati. Zato smo poleg dogodka, namenjenega predstavitvi avtorja in obuditvi spomina na 50 let od podelitve nagrade Prešernovega sklada ter 10. obletnice podelitve Badjurove nagrade, pripravili še dva dogodka, ki bosta poleg projekcije filmov vključevala tudi okrogli mizi, povezani z vsebino filmov.

Program, ki bo potekal v drugi polovici novembra pod naslovom Filmi Maka Sajka in naš čas:
17. 11. 2019: pogovor režiserja Siniše Gačića z Makom Sajkom ter projekcija njegovega filma Mako;
24. 11. 2019: projekcija filma Strupi ter okrogla miza z naslovom Izzivi sonaravnega življenja in trajnostnega razvoja v Poljanski dolini. Sodelujejo: Mako Sajko, dr. Kristina Knific, dr. Marko Debeljak, Aleš Šubic, mag. Miran Naglič;
1. 12. 2019: projekcija filma Turnir pri Šumiku ter okrogla miza z naslovom Ali v Poljanski dolini že poteka ponovna naturalizacija? Sodelujejo: Mako Sajko, dr. Marko Debeljak, Sely de Brea Šubic, dr. Hubert Potočnik, Milan Čadež.

Začetek vseh treh dogodkov bo ob 18. uri v Kulturnem domu Poljane. Vstop bo prost.

Goran Šušnjar

Fotogalerija