Hotavlje imajo bogato starejšo zgodovino

Omenjena je meja na rečici Volaščica, v nekaterih virih imenovana Hotaveljščica (v latinskem izvirniku rivulus Cotabla) od njenega izvira do izliva v Soro (v latinskem izvirniku Zoura). Gre za prvo pisno omembo kakega dela ozemlja občine Gorenja vas - Poljane. Da je bilo ozemlje ob Volaščici v času podelitve posesti naseljeno, lahko sklepamo po domnevi, da so imena naselij Hotavlje, Čabrače in Volaka (naselje Vlahov, antičnih prebivalcev) zelo starega izvora.

V okviru Freisinškega fevdalnega gospostva se je oblikovala upravna razdelitev na manjše enote, imenovane uradi, med ljudstvom pa se je zanje uveljavil izraz župa. Danes bi jih lahko imenovali občine. Takšno samostojno občino so imele tudi Hotavlje, imenovala se je Hotaveljska župa, obstajala pa je več stoletij, vse do konca fevdalne ureditve. Skupaj s kraji, ki ji pripadajo, jo omenja že urbar loškega gospostva iz leta 1291, kjer so Hotavlje poimenovane Chotaeuel. Ozemeljsko je obsegala današnje kraje: Čabrače, Debeni, Fužine, Hlavče Njive, Hobovše, Hotavlje, Kopačnica, Krnice, Lajše, Laze, Leskovica, Podgora, Robidnica, Srednje Brdo, Studor, Suša, Trebija in Volaka. Ob popisu prebivalstva leta 1780 je na ozemlju župe v omenjenih naseljih v 285 hišah živelo 1690 ljudi, leta 1817 pa v 309 hišah 1698 ljudi. Hotavlje so bile pomemben kraj na srednjeveški poti, ki je povezovala Škofjo Loko skozi Poljansko dolino s tolminskim ozemljem, ki je bilo v lasti oglejskega patriarha, in od tam dalje s Čedadom.

Cerkev sv. Lovrenca in Kancijana na Hotavljah se izrecno omenja šele v urbarju loškega gospostva leta 1529 kot cerkev sv. Kancijana, a je zagotovo obstajala že veliko prej. Sv. Kancijan je bil oglejski mučenec, ki so ga utopili v Soči, zato so njegove cerkve postavljali ob vodah. Današnja baročna stavba je rezultat prezidave iz leta 1705. V njej sta zanimiva bogat štukaturni reliefni okras na stenah, ki je značilen za Poljansko dolino, ter velika posebnost: baročna freska dobre in slabe spovedi. V 30. letih 17. stoletja se v pisnih virih omenja fužinarstvo ob Volaščici pri Hotavljah. Podjetje je ustanovil ljubljanski meščan s priimkom Cornion. V fužini so uporabljali dve brescianski peči za pridelavo železa, delovala je tudi proizvodnja železnih polizdelkov (cajnarnica), kovačija, v kateri so izdelovali žeblje, imeli so celo trgovino, mlin, žago in tri stanovanjske hišice za delavce. Les za potrebe proizvodnje so sekali na Blegošu in zanj morali plačevati loškemu gospostvu. Rudo so kopali v okolici Hotavelj. Fužina je propadla v tretji četrtini 17. stoletja. V 16. stoletju se je razmahnilo kajžarstvo. Ta pojav se je množil predvsem v krajih ob pomembnih prometnicah, kjer se je koncentriralo prebivalstvo, zato ni čudno, da je v popisu loškega gospostva leta 1630 na Hotavljah omenjenih 13 kajžarjev in samo štirje grunti (cele kmetije). V istem popisu (urbarju) so na kmetiji Preserc na Hotavljah omenjene stope za volno, kar je bila precejšnja redkost, saj so poleg teh na Loškem omenjene samo še v Zameji v tedanji koroški župi.

Prav tako leta 1630 so v zelo natančnem popisu omenjene tudi gostilne, na Hotavljah sta bili takrat dve. Ohranjen je podatek o zelo hudi povodnji, potem ko se je 10. septembra 1658 utrgal oblak na hotaveljskem območju in v smeri proti Javorjam. Voda je v Poljanski dolini in v dolini Luše odnašala mline in žage ter stanovanjske hiše. Tudi v Škofji Loki je povzročila pravo razdejanje, uničila je vse mline, tako da so z Loškega morali do njihove obnove nositi mlet žito drugam.

Jure Ferlan