Iz zakladnice rodnega Malna - 1. del

V aktualni in prihajajočih številkah Podblegaških novic bom predstavil razmišljanje Poljanca, navezanega na domačo zemljo, o kulturni dediščini in krajini v splošnem. Ta pri nas še kako spregledana tema se mi je v mislih 'zorila' zadnjih nekaj let, sklop predavanj na temo kulturne dediščine, izvedenih v Šubičevi hiši, pa me je spodbudil k zapisu.

Predvsem v zadnjih desetletjih se je po hribih, dolinah in kotlinah razmahnilo globalno stavbarstvo, ki presega meje narodne in lokalne identitete, ruši pa tudi v preteklosti skozi tisočletje razvijajočo značilno arhitekturno podobo kulturne krajine. Na Slovenskem so bile v preteklosti značilne arhitekturne regije, v katerih je bilo mogoče prepoznati enotna merila identitete prostora. V splošnem so se pojavljale majhne, le ostremu očesu očitne razlike v izgledu hiš že med sosednjimi vasmi, vsi pa so se držali nekega redu in sistema. Najbolje bi v preteklosti tako lepo uglašeno arhitekturo opisal rek 'enotnost v različnosti in različnost v enotnosti'. Z združevanjem regij so določili makroregije, ki sledijo oblikovanju narave, poselitvi in pri gradnji uporabljenim materialom. Teh je v grobem pet: alpska, predalpska, dinarskokraška, osrednjeslovenska in obpanonska regija.

Na Poljanskem škofjeloško-cerkljanski tip hiš
Na Poljanskem se je skozi stoletja razvil škofjeloško-cerkljanski tip monumentalne nadstropne kmečke hiše, ki jo marsikateri raziskovalec uvršča v eno izmed variant alpske hiše. Seveda so bile tudi v preteklosti velike razlike med družbenimi sloji, gruntarji so bili premožnejši in so tako gradili ponosne, nadstropne, zidane in velike domačije, na drugi strani so košanci, kajžarji in manj premožni sloji gradili v manjšem obsegu, največkrat pritlične hiše z večjim deležem lesene konstrukcije. Kljub skromnejši velikosti, manj dodelanim in izraženim detajlom te hiše pri stremljenju k 'lepemu' niso zaostajale za večjimi hišami 'bogatejših' lastnikov. Tudi lokacije objektov so bile bolj premišljene. V preteklosti je bila večina naših prednikov tako ali drugače povezana s kmetovanjem. Hiše so postavljali na robove obdelanih ravnic oziroma v bregove, da je najbolj rodovitna zemlja lahko ostala namenjena kmetovanju. Škarp se ni gradilo, ampak so izkoristili naravno nagnjenost hribovitega terena tako, da so s sprednje strani imeli vhod v klet oziroma pritličje, z zadnje višje locirane strani pa vhod v vrhnjo etažo. Lokacije so izbirali tudi glede na opazovanje osončenosti v daljšem časovnem obdobju in glede na mehansko kakovost zemljine in rodovitnost zemlje.

Poseljevanje
V zgodnejših fazah poselitve ali kolonizacije na Poljanskem so najprej poselili prisojne hribovite lege, robove rodovitnih ravnic in sotočja. Šele v kasnejših fazah kolonizacije proti koncu 16. stoletja so naselili tudi najbolj osojna, takrat še močno gozdnata območja. Glavni območji kasnejše rovtarske kolonizacije na Poljanskem sta bili Žirovski Vrh z Brebovnico in območje Stare Oselice. Posamezne kmetije so na teh območjih obstajale že prej, v zgodovinskih arhivih se na območju Žirovskega Vrha tako omenjata grunta pri Podlešan in pri Jeran (Blaznik, 1988). Poleg vseh že naštetih razlogov je bil živelj prisiljen sodelovati, če je hotel preživeti. V mestih so gradili obzidja za zaščito pred zavojevalci ter ustanavljali obrtniške cehe. Na podeželju so kmetovalci skupaj opravljali košnje in sečnje. Vaške srenje gospodarjev ob kamnitih mizah pod lipami pa so odločale o časovni razporeditvi kmečkih dejavnosti, do določene mere o sodstvu in tudi o enotnem arhitekturnem izgledu vasi in širše krajine.

Običaji izginjajo
Četudi se je prebivalstvo skozi obdobja soočalo s številnimi tegobami, so bili tudi lepši trenutki. Družine so zunaj skupaj opravljale kmečke dejavnosti v poletnem času in s številnimi polji žitaric sooblikovale naravno krajino. Snope žita so nato sušili v kozolcih, ki so bili hkrati lepi, uporabni in trdni. Otroci so se ob počitku in večerih zbrali okoli starejših in poslušali starodavne zgodbe in modrosti. Pozimi se je družina zgnetla v 'hišo', kjer so ženske predle niti na kolovratih, moški pa na 'ponkih' izdelovali in popravljali orodje. Mnogokrat se je ob obiskovalcih iz hiše slišalo ubrano petje. Tudi smrt je predstavljala del življenja na vasi. Pokojnika so 'vahtali' in 'kropili' na domu, za sedanje čase nekaj skoraj nepredstavljivega, pa vendar je to v preteklosti tudi krepilo medsosedsko vez. Z ukinitvijo običajev ob smrti je tako grm pušpan, ki je stoletja rasel ob vsaki domačiji, izgubil svoj pomen. S pušpanovo vejico se je namreč včasih kropilo pokojnika na domu. Ravno ta počasni razvoj in predvsem pri kmečkem prebivalstvu prenašanje znanja in modrosti iz enega v naslednji rod sta verjetno botrovala k temu, da so se lahko razvili tako brezčasni arhitekturni slogi, izvrstno obrtniško znanje in v splošnem očesu prijetna kulturna krajina. Čeprav so bile med sloji takšne razlike, so vseeno gradili vestno, v skladu z lokalno in narodno identiteto, z lokalno dostopnimi materiali. Tu se pojavi velika razlika pri razmišljanju graditeljev v primerjavi s sodobno gradnjo. V naslednji številki se bomo ozrli na gradnjo v sodobnem, individualno usmerjenem času, oprli pa se bomo tudi na strokovna, objektivna merila o 'lepem' v arhitekturi, ki so z nami že več tisočletij.

Uroš Gantar (tel. št.: 040/304-257)