Jezik antike v rovtarskem narečju

K sestavljanju slovarja ga je spodbudilo raziskovanje najstarejše slovenske zgodovine. Zelo podobne besede, kot se pojavljajo v poljanskem narečju, je namreč zasledil na antičnih napisih. »Na videz so si vsi ti napisi popolnoma zmedeno pisanje, kadar pa uporabimo slovensko narečje za pomoč pri razumevanju teh napisov, se nam odpre podoba starega sveta,« poudarja Škrlep, ki že pet let zbira besede v rovtarskem narečju, tako da slovar sestavlja okrog tri tisoč narečnih besed. »S tem delom sem skušal predstaviti rabo starega pisnega jezika v sorodnosti s slovenščino, ki je v rovtarskem narečju živa od antike.« V Italiji, pojasni, so našli množico napisov, ki so ob pravilnem črkovanju razumljivi v slovenskem jeziku. »Precej najdb podobne pisave pa zasledimo tudi v Sloveniji. Latinski slovarji so nam pri tem branju v pomoč, ker so stare latinske besede sestavljene iz slovenskih opisnih stavkov.« A kot je opozoril, so Latini opustili presledke, zato je za pravilno razumevanje treba besede razdeliti s presledki.

Dejstva po njegovih besedah kažejo zapisovanje stare slovenščine s poševno pisavo že v predlatinski dobi. »Leta 12. n. št., ko je prevladalo latinsko pisanje, je učenje na ruralnem območju zamrlo. Ravno zaradi tega je ljudstvo na hribovitem rovtarskem območju brez nadaljevanja šolanja ohranilo staro slovenščino. « Dušan Škrlep je tudi v svojih preteklih knjigah dokazoval, da antični jezik zveni rovtarsko. »Leta 1980 sem v Veroni slučajno prebral dve tisočletji star zapis na kamnu, vklesan s poševno pisavo. Zapisano se je glasilo v razumljivi slovenščini. Leta 1995 sem zasledil objavo daljšega napisa in s primerjanjem latinskih črk ugotovil pravilno abecedo,« je korenine svojega raziskovanja opisal Škrlep, ki mu je doslej uspelo pomensko razbrati številne antične napise, zapise in sporočila. A poudarja, da se vedno opira na originalne zapise, saj na podlagi preteklih interpretacij raziskovalcev znakov ne moreš brati pravilno. In prav na podlagi tega svojega raziskovanja je v antičnih zapisih našel vzporednice v rovtarskem narečju. Za prepoznavo antičnih zapisov, je pojasnil, je bilo treba odkriti atestinske številske znake in ugotoviti pravilno abecedo. »Ob tem smo spoznali, da se primerjalni jezikoslovci o venetščini grobo motijo. Številke niso črkovna ali besedna sporočila. Etruščansko abecedo odčitavajo z mešanico številk, zato je razumevanje tekstov zgrešeno. « Moramo vedeti, poudarja Škrlep, da različnost znakov presega število alfabetskih znakov. »Pravilno prebrani napisi vsebujejo tudi števila. Ti znaki pa so podobe arabskih števil, zato bi v njih zaman iskali venetsko pisavo, ki bi bila razumljiva v slovenščini.« Njegova metoda, še doda, ni primerjanje besed po podobnosti, temveč po vsebinskem opisu. »Tako lahko izluščimo stare slovenske besede.«

Njegov narečni slovar je namenjen zaznamovanju dobe, ki še premore vsebino starih, nekoč zapisovanih besed, je še pojasnil Škrlep. »Prvotno poučevanje poševne pisave je bilo na področju Karnije in Etrurije v jeziku, ki mu danes pravimo slovenščina. Ta ugotovitev temelji na razumevanju krajših in daljših etruščanskih napisov, razumljenih na podlagi slovenščine.« In prav rovtarščina, poudarja, je ohranila najstarejša pojmovanja v sedanjem jeziku.

Mateja Rant