Knjiga, ki jo je treba brati naglas

Gradivo za knjigo je več kot deset let zbiralo 53 zapisovalcev, ki so k pogovoru povabili 148 pripovedovalcev, ti pa so jim zaupali kar 1464 folklornih in spominskih pripovedi iz Poljanske doline. Večina zgodb je zapisanih v poljanskem narečju. Svoj pogled na poljansko narečje je v knjigi prispevala dialektologinja Francka Benedik, ki je poudarila najbolj izstopajočo lastnost poljanščine, ki se napisana brez posebnih znakov ne vidi, pač pa zelo dobro sliši: tako imenovano poljansko petje.

Po besedah Marije Stanonik je zapisovati narečje trd oreh, zato ji je Franca Benedik, ki pri zbirki sodeluje že od začetka, svetovala, naj postavi stroga pravila, ki jih morajo upoštevati zapisovalci. »A če bi se strogo držali tega, ne bi bilo nobene knjige,« je priznala Marija Stanonik in pojasnila, da so sploh pri zadnji, jubilejni šestdeseti knjigi v zbirki Vsak naslednji otrok je lepši sodelovali zelo različni sodelavci, vsem pa je bilo skupno, da so želeli za svoje okolje narediti nekaj lepega. Zato je opustila zahtevo po strogih pravilih zapisovanja narečja. »Je pa seveda zaželeno, da se zgodbe zapisujejo v narečju. A tako, da lahko berejo tudi bralci iz drugih narečnih okolij.« In prav zato je po njenih besedah te knjige treba brati naglas. »Takrat šele doživite pravo veselje in užitek, začutite srž narečja.« Del vsake knjige iz zbirke, je pojasnila sourednica zadnje knjige Mojca Ferle, je tudi slovar manj znanih narečnih besed, besednih zvez, krajevnih in ledinskih imen. »Predvsem je treba mlajšim pa tudi bralcem iz drugih narečnih okolij razložiti, kaj katera beseda pomeni,« je poudarila in dodala, da sama ni Poljanka, zato si je pri tem precej pomagala s slovarjem poljanskega narečja Dušana Škrlepa. V pomoč pri razlagi besed so ji bili tudi domačini, veliko je sodelovala predvsem s Tonetom Koširjem. »Domačini so namreč najboljši poznavalci narečja,« je pojasnila. 

Pripovedi v knjigi sta urednici razvrstili v dvanajst razdelkov. »Nasulo se nam je kar dvajset pravljic; bajčnih, strašljivih in razlagalnih pripovedk ni veliko, pač pa legendnih, tudi spomin na nasilno podrto znamenito baročno poljansko cerkev in legendarnega župnika Mira Bonča.« Sledijo etnološke pripovedke, te po številu celo prekosijo socialne, ki so po besedah Marije Stanonik izjemne zaradi ljubeznivosti do otrok. Zgodovinske pripovedke zaznamujejo tihotapci čez krivično začrtano rapalsko mejo oziroma kontrabantarji, v anekdotah pa se spominjajo znamenitih poljanskih mož, med katerimi so Ivan Tavčar, Ivan Dolenc, Jakob Ušeničnik in domači duhovniki, ter vaških posebnežev z Blažkom na čelu. »Novost knjige so živalske povedke, ki nedvomno potrjujejo veliko naklonjenost Poljancev do živali, tako veliko, da je bila včasih med najbolj čislanimi ljubkovalnica 'ževale',« je razložila Marija Stanonik. O duhovni moči Poljancev, je dodala, pa pričajo poljanske modrosti. V knjigi je mogoče najti še domača hišna imena in vzdevke ter celo kletvice.

Tako je po besedah Marije Stanonik nastal pravi »mali poljanski valvazor«. V knjigi zbrane pripovedi popisujejo vse od rojstva do smrti, šolanja, življenja na vasi in ljubezni do zemlje ter vaške posebneže, čudake in junake, v njej se skrivajo številni duhovni zakladi in še marsikaj drugega. »Včasih mi kdo namigne, da sem preveč širokogrudna, a po drugi strani se zavedam, da bo imel vsak stavek, vsako sporočilo v knjigi čez sto let čisto drugačno težo kot danes. V knjigi boste odkrili, kar ni zapisano nikjer drugje,« je sklenila Marija Stanonik.

Mateja Rant