Kristal slovenske rokopisne kulture

Poljanski rokopis so našli leta 2009 v neki kmečki hiši v Poljanah. Gre za obsežno pripoved o Jezusovem življenju na skoraj 700 straneh velikega formata. Sodi v literarno zvrst vita Christi (Jezusovo življenje), slovenska priredba pa je nastala v baročni dobi in je bila zaradi velike priljubljenosti večkrat prepisana. Ohranjenih je več fragmentarnih rokopisov, Poljanski rokopis pa je edini skoraj v celoti ohranjen člen tega izročila, so pojasnili v uvodu v 11. Polanski pogovor, v okviru katerega sta omenjeno delo predstavila urednika njegove znanstvenokritične izdaje Matija Ogrin in Andrejka Žejn.

Matija Ogrin je Poljanski rokopis označil za enega najlepših kristalov slovenske rokopisne kulture, ki ga je uspelo rešiti družini iz Poljan, ko je bilo župnišče uničeno. »Preživel je v neki kmečki hiši, kjer ga je našel neimenovani darovalec. Rokopis je izročil arhivistu, zgodovinarju Francetu Štuklu, on pa ga je izročil kolegu Borisu Golcu, ki ga je prinesel meni. Takoj mi je bilo jasno, da gre za eno največjih odkritij stare slovenske literature v novejšem času.« Sledile so analize in prepisi rokopisa, v znanstvenokritični izdaji pa so delo rekonstruirali na način, da je razumljiv tudi današnjemu bralcu. »Poljanski rokopis, slovensko priredbo o Jezusovem življenju, je neznani pisec najpozneje v sredini 18. stoletja pripravil po različnih latinskih virih in delih nemškega kapucina Martina Cochemskega, poljanski pisec pa je to prepisal na večji format, tako da je nastalo okrog 700 strani, od tega se jih je ohranilo 664,« je razložil Ogrin. Gre za premišljevanje Jezusovega življenja, razlago evangelijev pa povezuje z nekanoničnimi pripovedmi. »V svoje zapise so namreč pisci teh besedil vključili tudi zasebna razodetja, ki so bralcu lahko v spodbudo, navdih. Niso pa predmet vere, kot so to javna razodetja oziroma kar je Jezus posredoval po svojih apostolih.« Poljanski rokopis je zato Ogrin označil za svojevrstno slovensko klasiko. »Po eni strani je to zahtevna teološka vsebina, ki pa jo pisec kombinira s skoraj fantazijsko pripovedjo.« Tako se v delu odraža nasprotje med dogmatično in pripovedno literaturo, pa tudi med učenjaško, meniško kulturo z zelo sofisticirano slogovno strukturo in popolnoma ljudskim, narečnim izražanjem. »Ta nasprotja, ki so tako lepo povezana, dajo delu pečat klasičnega.« Poljanski rokopis zato po njegovih besedah lahko označimo za enega od vrhuncev slovenske baročne kulture.

Po besedah Andrejke Žejn, ki se je ukvarjala z jezikovno podobo rokopisa, je bil rokopis napisan v bohoričici, v znanstvenokritični izdaji pa so uporabili današnjo pisavo, prav tako so upoštevali današnji pravopis, da je lažje berljiv in ga je tudi lažje analizirati. V posebnem poglavju so vključili še obsežnejšo jezikoslovno analizo in razlago starejših besed, je pojasnila. Rokopis ima po njenih besedah rovtarsko gorenjsko narečno podobo, sočasno pa pisec uporablja osrednjeslovenski ali kranjski knjižni jezik. »Pisec je bil nedvomno izobražen in je poznal slovensko knjižno tradicijo, pri čemer je upošteval narečne razvoje in knjižno tradicijo od protestantov dalje.« Rokopis zaznamuje tudi bogato besedišče, v katerem je sicer precej nemških izposojenk, obenem pa je tudi ogromno izvorno slovanskega oziroma slovenskega besedišča. Avtorja odlikuje še izjemen čut za jezik, saj uporablja veliko sopomenk. »Za trpljenje recimo uporabi kar osem različnih izrazov.« Uporablja tudi stalne besedne zveze, frazeme. »Ni mu bilo pomembno samo, kaj pove, ampak tudi, kako pove,« je poudarila Andrejka Žejn, ki je priznala, da je ob proučevanju rokopisa začutila duh človeka, ki je v prepis sedemstotih strani vložil izjemen trud, zato jo veseli, da bo delo živelo še naprej.

Mateja Rant