Milan Kalan, vsestranski ustvarjalec iz Poljanske doline

Rojen je bil leta 1942 v Hotovlji v Poljanski dolini. Osnovno šolo je obiskoval v Poljanah, kjer je prepeval v pevskem zboru pod vodstvom takratnega ravnatelja, gospoda Žemlje. Veliko je bral in vedno iskal nove izzive. Po osnovni šoli se je izučil za kovača. Rad bi hodil v glasbeno šolo, pa ni bilo priložnosti. To ga ni oviralo, da se skozi leta ne bi kar sam priučil več instrumentov: harmonike, klavirske harmonike, kitare, orglic in zadnjega, škaf basa. Pevski talent je razvijal v različnih pevskih zborih, kmalu pa ga je pritegnila tudi fotografija.

Poljanski prizori dokumentirani z njegovim objektivom
S fotografijo se je začel ukvarjati v 70. letih. Fotografiral je v Fotoklubu Gorenja vas, pod mentorstvom Vlastje Simončiča in bil kasneje tudi predsednik kluba. Njegova prva fotografska razstava leta 1992 je bila posvečena samostojni Sloveniji. Fotografsko pot je nadaljeval v Fotoklubu Anton Ažbe v Škofji Loki in v fotografski sekciji Kulturnega društva Poljane. Je prejemnik več fotografskih nagrad. Fotografska zveza Slovenije mu je leta 2007 podelila fotografski naslov FA1 Fotografske zveze Slovenije. Poljanska dolina mu služi kot navdih za utrinke, ki prikazujejo vsakodnevno življenje ljudi. Ustrezata mu klasična tehnika fotografije v diapozitivu in črno-bela fotografija.

S škaf basom po svetu
Prvič se je s škaf basom srečal v Avstriji pred dvajsetimi leti. Instrument, ki na prvi pogled zaradi svoje podobe ljudi kar malo zmede, skriva v sebi izredno mehek zvok, ki se poda k prenekateremu glasbilu. Milan je še isti večer po vrnitvi iz Avstrije delal načrte pozno v noč, ker si je hotel inštrument čim bolje,, zapomniti oziroma, kot pravi sam: »…, da ja ne bi kaj pozabil. Težava se je pojavila, ko je bilo treba zaigrati nanj.« Milan je tehniko igranja razvil sam, in sicer do te mere, da je škaf bas postal instrument za koncertni oder. Teorije glasbe in načina igranja se dodatno uči pri profesorju Simonu Tavčarju iz Škofje Loke, ki sicer poučuje eufon in bariton. Za vajo uporablja tudi Avsenikove posnetke. S škaf basom je Milan že veliko prepotoval, saj instrument lahko razstavi in ponovno sestavi. Na letalo ga je vzel kar 37-krat, v desetih letih pa je bil v tujini na nastopih kar 150 dni. Največkrat je potoval s škofjeloškim pevskim zborom Lubnik kot del spremljevalnega ansambla. Skupaj so bili v Avstraliji, Južni Ameriki in po celi Evropi.

Glasba ga zaposluje vsakodnevno
Milan je eden izmed ustanoviteljev Poljanskih orgličarjev, kjer je bil na bas orglicah dejaven kar devet let. Bil je tudi pevec pri Lovskem pevskem zboru Medvode, zasedbi Zimzelen iz Gorenje vasi in Gorenjevaškem oktetu, v sklopu Ansambla Ivana Ruparja pa so delovali kot Puštalski fantje. Med vajami ali nastopi se je zgodila tudi prenekatera zabavna prigoda. Spomni se, da so nekoč s skupino Habas, Hotaveljski bas, v kateri je igral, odšli na ljubljansko tržnico in se iz mimoidočih ponorčevali z novim instrumentom, plinsko kitaro, ki da prihaja iz Amerike. Janez Pernar, ki je plinsko kitaro igral, je kitaro povezal s plinsko bombico, ki naj bi dala kitari poseben zvok. In ljudje so bili prepričani, da je glasbilo res posebno!
V zadnjem času Milan deluje v instrumentalno-pevski zasedbi Four dadys, ki ga poleg njega sestavljajo še trije moški pevci, vsak s svojim glasbilom: njegovim škaf basom, kitaro, klavirsko harmoniko in ukulelami. Izvajajo zabavno glasbo še iz časov svoje mladosti. Po spletu naključij je začel sodelovati tudi z dvema glasbenikoma iz Poljanske doline, Kristino Rupar in Lojzetom Mrakom, kitaristoma pod mentorstvom profesorja Denisa Kokalja. Trinajsta struna, kot se trio glasbenikov imenuje, deluje od leta 2019 in ima za seboj že nekaj nastopov. Aktiven je tudi pri skupini Škaf bas.
Poleg glasbe se znajde tudi v vrtnarstvu in sadjarstvu, sam je načrtoval ogrevalne sončne celice, zanima ga arhitektura, je pa tudi velik ljubitelj jazza in klasične glasbe. Upamo, da mu novih izzivov nikoli ne bo zmanjkalo.

Maja Čadež