Na Brdu in Hlavčih Njivah praznovali

Jerica, ki je starejša, je bila rojena na kmetiji pri Bolantinčku kot ena izmed osmih otrok, od teh je eden umrl še majhen, en brat pa je bil žrtev druge svetovne vojne kot mobiliziranec v nemško vojsko. Že od mladih nog so pomagali pri delu na kmetiji, da so si pridelali hrano za preživetje, med drugim tudi žito, ki ga danes sejejo le še redki na Poljanskem. 

Klekljala je rada do visoke starosti 
Kot se spominja, so ga nosili mlet k Nacku na Hotavlje, da so imeli moko. Tudi v trgovino so hodili tja, pred vojno so na Hotavljah delovale pri Slajkurju, pri Andrejan in pri Brejcu. Štiri razrede osnovne šole je obiskovala v Gorenji vasi. Poročila se je z Martinom Justinom z Gorenjega Brda na kmetijo pri Čerinkarju, kjer živi še danes. Rodilo se jima je pet otrok: Martina, Irena, Danica, Franci in Mateja. Vsi so poročeni in imajo družine, tako da ima Jerica kar 16 vnukov in 18 pravnukov. Celo življenje je delala na kmetiji in gospodinjila, mož pa je hodil tudi v službo. Skupaj sta postavila novo hišo in hlev, poleg tega pa sta skrbela še za štiri starejše osebe, moževe starše ter soseda, po katerih sta podedovala kmetijo pri Kajžarji. V njenem življenju je bilo vedno veliko dela, tudi v otroštvu, saj ji je oče umrl, ko je bila stara osem let, in so morali otroci še toliko bolj poprijeti za kmečka opravila. Za dodaten zaslužek je tudi klekljala in nabirala gobe. Klekljala je rada do visoke starosti, dokler ji težave z zdravjem tega niso preprečile. Rojstni dan je proslavila doma v družinskem krogu. Ob tej priložnosti so ji ob hiši postavili brezo z letnico in rožo velikanko. 

Rojstni dan je preživela v bolnišnici 
Marija se je rodila na kmetiji pri Andrejčk. Imela je še sestro Pavlo, ki pa je umrla v starosti 35 let. Njena smrt jo je zelo prizadela. Tudi pri njih so se preživljali s kmetovanjem. Mama ji je umrla, ko je bila stara tri leta, oče se ni znova poročil. Veliko jim je pomagal stric, očetov starejši brat, še posebno po tem, ko je bil po končani drugi svetovni vojni njen oče, ki je bil med vojno mobiliziran h gorenjevaškim domobrancem, vrnjen iz Koroške in je izginil neznano kam. Kje so ga ubili v povojnih pobojih in kje je njegov grob, Marija še danes ne ve. Nekaj časa je hodila k Andrejčkovim pomagat tudi materina mama z Gorenjega Brda. V mladost ji sežejo tudi spomini na gradnjo Rupnikove linije. V njihovi hiši je stanoval preddelavec z družino, njegova žena je kuhala tudi za manjšo skupino delavcev, ki so se zbirali pri njih. S Hotavelj je bila na Hlavče Njive, kjer so se gradili bunkerji in podzemna utrdba, napeljana žičnica za transport materiala, včasih pa tudi ljudi. Ob kapitulaciji Jugoslavije se spomni močnih detonacij, ko so jugoslovanski vojaki razstrelili gradbeni material. Lep spomin ima tudi na kuharski tečaj na Hotavljah ter nedeljske in praznične obiske maš na Tratah v Gorenji vasi, pa tudi romanja k bližnjim in daljnim cerkvam. Nekoč so hodili iz soseske Hotavlje in Brda celo na Zali Log. Prav tako so bile prijetne veselice in druženje na prejah, ko so ženske po hišah pozimi klekljale in pletle, zvečer pa so se jim s harmoniko pridružili še moški. V šolo je hodila peš v Gorenjo vas, naredila je pet razredov, šolanje je zaključila v starosti 14 let. Potem je delala na domači kmetiji in se leta 1958 poročila z Jožefom Koširjem z Dolgih Njiv pri Lučinah. Rodilo se jima je sedem otrok: Tone, Francka, Marjeta, Marija, Brane, Jože in Damjana. Vsi so poročeni in imajo družine, ima kar 26 vnukov in 38 pravnukov. Potem ko je mož zbolel, se je zaposlila kot čistilka v Kroju, Tehniku in nazadnje gorenjevaški šoli. Leta 1981 je naredila tudi izpit za avto, na kar je še posebno ponosna, vozila je vse do pred nekaj leti. Vdova je že 26 let. Kot je povedala, so jo hude preizkušnje v rani mladosti utrdile, zato se kasneje v življenju ni veliko po nepotrebnem obremenjevala. Rada je nabirala gobe, ki so ji prinesle kak dodaten dinar, ki je prišel še kako prav. Lani jeseni je še gobarila, upa, da bo lahko tudi letos. Prav tako je lani še delala na vrtu. Rada tudi pogleda novice na televiziji, predvsem politične, še raje ima prenose skokov, drugi športi pa je ne zanimajo. Tudi Mariji so postavili brezo in rožo. Sam rojstni dan je preživela v bolnišnici, kamor ji je prišla voščit hči, slavje pa so prestavili na jesen.

Jure Ferlan