Njen lepi svet, ki ga obožuje

A Petra Slabe ni zgolj trenerka v klasičnem pomenu besede, je tudi učiteljica (za življenje), prijateljica in (druga) mama plesalcem. S stepicami so stkale trajne prijateljske vezi in postale prava plesna družina.

Katera je prva misel, ki se vam utrne ob 25-letnici PS Step?
Spomnim se prve avdicije. Ko sem vstopila v avlo, se mi je odprl nov svet, že sem videla, kako se mi plesalci premikajo pred očmi. (smeh) Ko smo se iz avle preselili v takrat še staro telovadnico, sem prosila, da naj tam ostanejo samo dekleta, ki so prišla na avdicijo, druge pa naj zapustijo telovadnico. A so vse ostale tam. Prišlo je več kot šestdeset deklet.

Kakšni so bili začetki PS Step?
Nori! (smeh) Pričakovala sem, da bo morda deset deklet, ki bodo pripravljene plesati. Tam pa je bilo plesalk za štiri do pet plesnih skupin. Dogovorili smo se, da bodo plesala dekleta, ki so obiskovala predmetno stopnjo. Sama skupina izhaja iz šolske košarkarske lige (ŠKL), saj so tam potrebovali navijačice. Zanimivo je bilo to, da nismo imele ure, kdaj bi lahko trenirale. Ko sem dekleta vprašala, kdaj bi imele treninge, je bil eden izmed predlogov tudi ob šestih zjutraj. (smeh) 

Septembra 1996 je bila prva avdicija, leto kasneje ste že osvojile tretje mesto na državnem prvenstvu navijaških skupin. Kar nekaj let je bila skupina med najboljšimi v Sloveniji. Na katere uvrstitve ste najbolj ponosne?
Uvrstitve? Nisem človek spominov. Spomnim se tretjega mesta na evropskem prvenstvu na Švedskem. Ponosna sem na tiste iskrice v očeh, ko otroci prvič in vsakič na nastopu premagajo strah in zaplešejo v ritmu mojega srca. Ko jim po nastopu pomežiknem in se jim rahlo priklonim, natanko vedo, kako srečna in ponosna sem.

Ko se je OŠ Ivana Tavčarja poslovila od tekmovanj šolske košarkarske lige, se je spremenila tudi plesna zvrst skupine?
Leta 2002 smo začele sodelovati na revijah Javnega sklada RS. Vedno smo se vsaj z eno koreografijo uvrstile na medobmočno revijo plesnih skupin Namig, leta 2006 pa tudi na državni festival plesne ustvarjalnosti. Na festivalu 20 najboljših in najizvirnejših koreografij leta je bila leta 2006 predstavljena koreografija Ptica, leto kasneje pa Zombiji.

Od kod navdih za koreografije? Ste kdaj šteli, koliko koreografij je nastalo?
Plesna zveza določi pravilnik, kaj mora koreografija vsebovati. Nadalje ima trener proste roke. Pod vsako koreografijo se podpišem s svojim stilom. Seveda pa so soustvarjalke koreografij tudi nekdanje in sedanje članice PS Step. Marsikdaj sem navdih dobila tudi od najmlajših. Ko slišim glasbo, že vidim, kako se mi plesalci premikajo. Me pa zelo veseli, da so naše korake uporabile tudi druge skupine, kar je pomenilo, da delamo dobro. Na leto je v vseh skupinah naučenih okrog 30 koreografij, krat 25 let je to okrog 750 koreografij.

Kakšno je vaše plesno vodilo? 
Pri vsakem gibu izhajam iz baleta, saj je ta osnova za vse. Plesalec mora imeli lepo držo, pravilno dvigniti nogo ... Gre za eleganco gibanja. Seveda ne gre brez trdega dela, rednih treningov in zavzetosti. 

Pretekli uspehi, prepoznavnost ter pozitivno vzdušje v skupini in na vajah so botrovali, da je želelo plesati vedno več otrok. Za podmladek se torej ni bati?
Pred leti smo začeli plesati v vrtcu, v vseh razredih osnovne šole, ne samo v Gorenji vasi, temveč tudi v Poljanah, in na vseh podružnicah. Letos poučujem (po obdobju korone) na znanih lokacijah. Za podmladek se torej ni bati.

Česa je bilo v 25 letih več, solz ali smeha? 
Nedvomno smeha, pa tudi solz, a to tistih zaradi veselih dogodkov, odličnih nastopov, dobrih treningov. Še po toliko letih se mi naježi koža ob določenih nastopih in treningih.

Sami ste s plesom povezani že vse življenje, ples je vaš način življenja, je vaš hobi.
Plešem od nekdaj. Trenirala sem balet in showdance. Ko sem prišla v Gorenjo vas, sem se usmerila v cheerleading in pom-pon oziroma navijaško zvrst. Vedno me je zanimala pripovedna plat gibanja, kaj želim sporočiti gledalcu, kaj občuti plesalec, ki se giba.

Kaj vam pomeni vaš poklic, v katerem neizmerno uživate?
Nastopov in drugih projektov ne delam zaradi sebe, ampak zaradi otrok – vsi načeloma radi to počnejo. Njim je fino, se jim dogaja. S tem se naučijo obnašanja na prireditvah in pridobijo samozavest. Pri mojem delu me zanima individualni napredek: ali je oseba, ki je bila v določenem obdobju pri meni, zrasla, tako plesno kot motorično in ne nazadnje tudi umsko. Imam srečo, saj veliko časa preživim z otroki, ki so še pristni. Oni ti skozi ples dajo ne samo telo, temveč tudi svojo dušo. Na plesnih vajah se sprošča toliko energije, in če si kot človek odprt za vse te dražljaje, si lahko zelo srečen. Če si vesel in rad delaš, to čutijo tudi otroci. Vsakega otroka moraš sprejeti takšnega, kot je, in iz njega potegniti najboljše. Je pa res, da ne uživam na naših nastopih. (smeh) Pred vsako prireditvijo vedno izginem, se skrijem otrokom za dve, tri minute. Ko pridem nazaj, sem v svoji 'komori', neodvisna od zunanjih dejavnikov, sem kot v nekakšnem transu. (smeh) To je ta moj svet, ki ga obožujem, in ne znam povedati, kako je lep!

Navadili smo se, da za vsako obletnico pripravite plesni spektakel, na katerem se predstavite z že videnimi in tudi novimi, prav za to priložnost sestavljenimi koreografijami. Tudi letos ne bo nič drugače, kajne?
Pred vsako obletnico že tradicionalno organiziramo avdicijo za nove članice. Letos smo medse sprejeli eno novo plesalko. V nedeljo, 29. maja, ob 18. uri v avlo Osnovne šole Gorenja vas vabimo vse ljubitelje plesa na ogled našega Sveta v sanjah.

Lidija Razložnik