Ob jubileju društva so se spomnili Franca Trpina

Prireditev so z Ravbarsko himno uvedli učenci pevskega zbora OŠ Poljane pod vodstvom Matjaža Slabeta, številne prisotne pa je nagovoril predsednik društva Goran Šušnjar. Omenil je, da se je ob ustanovitvi leta 1948 zbralo 33 zanesenjakov, ki so izbrali tri nosilce ključnih vlog. Prehojeno pot bodo v društvu počastili na predvečer kulturnega praznika prihodnje leto s kulturnim programom in izdajo jubilejnega zbornika. V njem bodo predstavljena številna imena poljanskega gledališča, tudi Franc Trpin - Žnidarjev Frenk, ki mu je bila prireditev namenjena. Z društvom je bil vrsto let povezan kot član in predsednik: njegovo življenjsko pot so tako predstavili skozi projekcijo fotografij iz zasebnega življenja ter z različnih uprizoritev, pri katerih je sodeloval, ki so jo dopolnili z branimi besedili; poustvarila sta jih Elizabeta Proj in Gašper Debeljak.

Trpin je navduševal predvsem kot igralec. Njegovo igralsko pot so prikazali z odlomki iz Torkarjevega Ravbarskega cesarja, po katerem je bil za Televizijo Slovenija posnet tudi film. V njem je igral romarja Luka z Volče. Predstavljeno je z interpretacijo Holekove Nežike, ki jo je Trpin prebiral na Tavčarjevih dnevih leta 1981, dopolnil dramski igralec Aleš Valič. V drugem delu so prisotni uživali ob prikazu posnetkov, ki jih je s kamero kot dokumentarist pred petimi desetletji posnel prav Trpin. Ogled so pospremili številni komentarji Poljancev, ki so se spomnili dogodkov in ljudi: šrange Kosmove Agate, občnega zbora poljanskih gasilcev iz leta 1975 in obiska družine nekdanjega gostilničarja Na Vidmu Tomaža Poljanška pri Trpinovih doma. Predstavljeno so zaokrožili štirje sogovorniki, ki so z Žnidarjevim Frenkom delili (vsaj) del življenjskega odra: kipar Peter Jovanovič, hči Lenka Trpin, sestra Juša Berce in novinarka Milena Miklavčič. Jovanoviču je Trpin pred 45 leti naročil izdelavo Luka z Volče, romarja iz Ravbarskega cesarja, katerega vlogo je igral. Močno ga je zaznamovala, zato je imel kip v njegovi hiši prav posebno mesto. Jovanovič je predstavil še serijo kipcev, ki je nastala po Tavčarjevih delih leta 1973 ob obletnici pisateljeve smrti in jih je takrat razstavljal v Galeriji Loškega gradu. 

Hči Lenka je občinstvu zaupala, da je, ko je pri 45 letih izvedel, da bo oče, izbral dve imeni: za dečka Luka po Luku z Volče, za dekle pa Lenka po glavni junakinji iz Ravbarskega cesarja, ki jo je zaigrala njegova sestra Juša. Oče, ki se ga spominja kot toplega in prijaznega človeka, v čigar družbi so številni uživali, ji je privzgojil čut za umetnost, predvsem za dramska besedila, zato je tudi sama pogosto nastopala. »A svet igralstva je bil njegov svet. Svet, v katerem je polno zaživel in v katerem je res užival. Bil je rojen igralec. Svojim igralskim likom se je predajal z dušo in telesom,« je povedala Lenka, sestra Juša, veliko ime Loškega odra, pa dodala, da so bili nastopi na odru z njim pravo doživetje. Čustveno je podoživljala, kako ga je morala na eni od predstav v Šentjakobskem gledališču za ušesa privleči na oder, saj se je v garderobi ob dobri družbi zaklepetal in pozabil na nastop. Milena Miklavčič se je z njim srečala kot novinarka, spominja se ga kot zanimivega, iskrivega in pristnega sogovornika. Posebej je omenila, da se danes z nostalgijo spominja ljudi, kot je bil Franc, in tudi časov, ki so bili precej drugačni od današnjih in za katerimi ji je žal. Omenila je žgečkljivo zgodbo, objavljeno v njeni knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače, ki je nastala ob snemanju legendarnega filma Cvetje v jeseni pred petdesetimi leti, obenem pa spomnila še, da je imel skupaj z drugimi Poljanci, ki so tudi nastopili, z igralko Ivanko Mežan posebno močno vez; ta jih je ob prejemu ene od prestižnih nagrad povabila na podelitev in s ponosom pozdravila: »Poglejte, moji ljudje gredo.«

Večer tako ni bil le pogled v bogato preteklost poljanske igralske tradicije, ampak tudi premislek o sedanjem delovanju društva, ki je bogatejše prav zavoljo velikih imen poljanskega kulturnega udejstvovanja.

Damjana Peternelj