Običaj velikonočnega ognja še živi

Blagoslovi so bili letos po vseh župnijah v občini ter podružnicah Leskovica, Nova Oselica in Stara Oselica. Pri cerkvi sv. Janeza Krstnika na Trati v Gorenji vasi je bila udeležba množična. Od nekdaj je prevzem in prenos blagoslovljenega ognja, s katerim so prižgali štedilnik, na katerem so se potem skuhale jedi za velikonočni žegen, veljal za moško opravilo, saj so gospodinje doma medtem pripravljale jedila. Ogenj je moral biti blagoslovljen dovolj zgodaj, da so pirhe in meso pravočasno skuhali do blagoslova jedil. Najbolj razširjen način prenosa ognja je s posušeno gobo bukovo kresilko. Ljudje so jo že vsaj od bronaste dobe dalje uporabljali za prižiganje ognja. Ker zelo dolgo in počasi tli, omogoča prenašanje ognja na večje razdalje. Ker velikonočni ogenj v ljudskem izročilu velja za še posebej blagoslovljenega, s tlečo gobo, ki oddaja dišeč dim, marsikje pokadijo tudi hišo in druge stavbe, ponekod jo nesejo tudi na njivo. V nekaterih krajih ga posamezniki raznosijo še drugim sosedom, ki se blagoslova ne udeležijo. Nekoč so ga raznašali mežnarji in za to prejemali prispevke, ki so veljali kot del njihovega prihodka.

Jure Ferlan