Papežev portret na podstavku iz hotaveljskega marmorja

To je prvi izdelek iz hotaveljčana, ki stoji v Vatikanu. Cerkev je sicer s Hotavljami izjemno povezana. »Arhitekt Jože Plečnik je bil velik ljubitelj rdečega hotaveljskega kamna, ki ga je pri svojem delu nadvse rad uporabljal. Vgrajen je v mnogih sakralnih objektih po Sloveniji, Avstriji in na Češkem,« je pojasnil Branko Selak in dodal: »Zelo smo veseli, da je kamen iz Hotavelj prisoten tudi v Vatikanu.« Vsak izdelek iz hotaveljčana, ki so ga izdelali in vgradili, je del materialne identitete Slovenije, ki jo imamo po besedah Selaka malo ter je kot take ne znamo ceniti. Podstavek kipa je dvobarven: siv z odtenkom roza. Na Hotavljah so poskrbeli tudi za zahteven prevoz in postavitev tono težkega kipa v Vatikanu.

Papež že obiskal Virmaše
Selak je papežu Frančišku podaril izvod članka o njegovem obisku v Virmašah leta 1971. Takrat še jezuit Jorge Mario Bergoglio je obiskal družino Golar in ji predal pismo njihovega sina Andreja. Ta se je leta 1957 čez Italijo za boljšim življenjem podal v Buenos Aires v Argentino. Tam je pri svojem delu v knjižnici filozofske in teološke fakultete spoznal sedanjega papeža. »Ko sem papežu Frančišku predal članek, je dejal: 'Golar Andrej!' Še sedaj me spreleti, kakšen spomin ima, saj je od tega že skoraj 50 let. Čutiti je bilo, da sta bila povezana.« Papež je na Selaka napravil izjemen vtis: »Ko se ti približa, prav čutiš to njegovo neverjetno pozitivno energijo.« Z naklonjenostjo je sprejel tudi pozdrave patriarha srbske pravoslavne cerkve Irineja, ki se mu jih prenesel.« Marmor Hotavlje je vse od leta 2001 večinski izvajalec kamnoseških del na cerkvi Svete Save. Na sprejemu je bil tudi nekdanji apostolski nuncij v RS, nadškof msgr. Juliusz Janusz, ki se je ob rokovanju s Selakom nemudoma spomnil, da je bil na 500-letnici posvetitve cerkve v Leskovici.

Ne gre za naključni portret
Da je papežev portret nemogoče izdelati in bi se moral zgoditi čudež, je kiparju Simčiču povedal kardinal Rode. Simčiča to ni odvrnilo od prvotnih načrtov. Svoje videnje papeževega portreta je prenesel na papir in skozi skice ter zapise v španščini je nastal krajši elaborat, ki ga je poslal Rodetu v Vatikan. Ta ga je sprva želel zavreči, kasneje pa ga je le pokazal papežu Frančišku, ki se je navdušil nad portretom. »Gotovo je k tej odločitvi prispeval tudi kardinal, ki je papežu svetoval, da 'nekaj' pa mora zapustiti za sabo. To se je, po besedah Rodeta, zgodilo prvič.«

Nastalo je sedem neskončnih trenutkov papeža Frančiška v bronu. Umetnik je temeljito preučil njegovo podobo in izdelal največjo portretno serijo živečega papeža v zgodovini Vatikana. »Izbral sem tisto, ki je bila najprimernejša tudi po mnenju kardinala, in začel klesati.« Papežev portret je nastajal iz notranjih vzgibov, ni šlo za nekaj naključnega, saj je izdelavi posvetil štiri leta. »To je človek, ki izžareva svojo preprostost, enostavnost, prizemljenost. V primerjavi z drugimi dostojanstveniki v Vatikanu in širše je človek, ki se ti popolnoma približa in se mu lahko približaš tudi ti!«

Lidija Razložnik