Prisrčno srečanje z Noriakijem Kasaijem v Planici

V začetku marca je Gašper na družabnem omrežju Instagram zasledil razpis Mednarodne smučarske zveze, kjer so športni zanesenjaki lahko postavili kakršnokoli vprašanje japonski legendi smučarskih skokov Noriakiju Kasaiju. Utrnila se mu je ideja, da bi se s Kasaijem spet lahko srečala. »Ker mi je leta 1992 poklonil avtogram z japonskimi pismenkami, sem si zadal, da poskušam dobiti novega v Planici,« nam začetek zgodbe, ki je prerasla zgolj slovenske okvire skakalnega športa, zaupa velik ljubitelj športnih dejavnosti in maratonec iz Poljan. Kasaiju torej ni zastavil vprašanja, ponudba pa je bila dovolj mamljiva, da so se na smučarski zvezi z edinim, kot je izvedel kasneje, dogovorili za izpolnitev želje oziroma vnovično srečanje s skakalnim veteranom. Gašper je pred tem posnel celo filmček, nad katerim je bil Kasai navdušen, prišel je v Planico in snidenje dveh športnih navdušencev je bilo izjemno prijetno. Ob planiškem prazniku sta se po petkovi tekmi srečala v tekmovalni coni, le nekaj metrov stran od 'džumbusa'. »Kasaija imajo gledalci in športni navdušenci v Planici res radi, nori so nanj,« pojasni Gašper obleganje športnega veterana, ki tudi še pri 52-ih z enako mero navdušenja in elana kot v mladih letih dosega za svojo starost še vedno neverjetne skoke in polete. »Najino srečanje je bilo prav prijetno, že doma sem pripravil posebno fotografijo, na katero se mi je podpisal, posebej vesel je bil tudi unikatne jakne s planiškim znakom, na katero sem dal izvesti letnici 1992 in 2024, ter košarice poljanskih dobrot. Meni je, sicer nasmejan, a vidno ganjen, v zameno poklonil startno številko kvalifikacij.«

Gašperju je kot izjemno zagrizenemu športnemu navdušencu, ki uživa v daljših tekih, šport zelo ljub. Ne le spremljanje, tudi tovrstni dogodki ga popestrijo in tudi zato je vredno živeti, prizna. »Ne gre le za številko in podpis, meni to izjemno veliko pomeni. Zame, ki ne morem zmagati v tekmi smučarskih skokov, je tako srečanje z velikanom svetovnega skakalnega športa enako pomembno kot zmaga.« Dogovorila sta se, da se vnovič uradno srečata čez dvajset let, a Gašper je Kasaija neuradno povabil tudi v Poljane, kot je izvedel, namreč sedaj, ko je njegov trener Slovenec Matjaž Zupan, veliko trenira v Evropi, pa tudi v Kranju in Planici se pogosto ustavi. Prizna še, da ga po dogodku, ki je očitno dosegel širši krog športnih navdušencev, mnogi ustavljajo in potegnejo za rokav, češ saj si ti tisti, ki se je v Planici dobil s Kasaijem … »Da je bilo srečanje širše odmevno v skakalni srenji, sem se zavedel šele, ko me je glavni trener naših skakalcev Hrgota vprašal, ali sem dobil Kasaijev podpis (smeh), oba filmčka, ki sta bila posneta, eden še po najinem srečanju, pa sta imela skupno več kot 100.000 ogledov,« še danes ne more verjeti.

Vse pa se je začelo pred več kot tremi desetletji, ko je kot nadobuden mladenič s številnimi drugimi najstniki ob odsotnosti družbenih omrežij in pametnih telefonov zbiral podpise znanih skakalcev. Prizna, da je to danes početi v Planici precej teže, kot je bilo včasih. Tako je recimo poleg Kasaijevega avtograma izjemno ponosen tudi na tistega, ki mu ga je zapisal Eddie Edwards. »To so bile za nas top trofeje in si bil res vesel, da si kakšnega od teh vzornikov ulovil, današnja mladina si tega ne zna predstavljati, včasih je bilo pa to res veliko vredno,« pove Gašper, ki sicer o dogodkih takega kova veliko razmišlja. Prizna, da bi, če bi se mu dalo, vsakih 14 dni ulovil ali pripravil kakšnega, ki bi mu pomagal življenje narediti še bolj živahno. Ideje se mu po navadi utrnejo med tekom in sodelavci mu, kadar se približuje kak dogodek, radi svetujejo, naj gre teč, saj vedo, da se bo vrnil z zanimivimi zamislimi. Na dan, ko sva se pogovarjala, je snoval sprejem Nike Prevc v Polycomu, v katerem je zaposlen, tako da se je ena skakalna zgodba prepletla z drugo, le da z nekoliko nežnejšim, a nič manj odločnim športnim odtenkom.

Damjana Peternelj