Rad je delal z mladimi

Kakšni so vaši gasilski začetki?
Že kot otrok sem prihajal v gasilski dom, saj je bil gasilec tudi moj oče. Posebno rad sem prišel, ko so se pripravljali na veselice. Vedno je bilo treba kaj pomagati. Uradno sem bil med gasilce sprejet pri 18 letih, pri 16 pa sem že tekmoval v članski desetini.

Leta 1980 ste poslali član mladinske komisije GZ Škofja Loka in ji v letih od 1988 do 1993 tudi predsedovali.
Prve izkušnje z mladimi sem si pridobil že v domačem društvu, kjer sem bil dolga leta mladinski mentor. Z veseljem sem delal z otroki in tudi oni so radi in z veseljem prihajali na vaje. Vse popoldneve sem »previsel« v gasilskem domu! Spomnim se, da sem že kot poveljnik včasih nadomeščal mentorja, če je bil odsoten. Včasih je bila gasilska mladina (pionirji, mladinci, pripravniki) številnejša kot danes. Samo iz Poljan je bilo od 10 do 12 enot mladine na tekmovanjih.

Kaj vas poleg številnih uspehov, ki jih je nanizala gasilska mladina pod vašim mentorstvom, še spominja na to obdobje?
Na to obdobje me vežejo lepi spomini, saj sem rad delal z mladimi. Gasilska mladina je v času mojega mentorstva res dosegala odlične uvrstitve. Spomnim se, kako sta mi dva brata tik pred tekmovanjem odpovedala sodelovanje. Zadolžena sta bila za priklop sesalnega voda. Nisem vedel, kaj storiti … Pod večer sem se s kolesom iz Hotovlje zapeljal v vas in ob cesti naletel na dva fanta iste starosti kot fanta, ki sta odpovedala. Nimam kaj izgubiti, sem si mislil in ju vprašal, ali bi hodila na gasilske vaje. Pokazala sta interes, razložil sem jima še, kako in kdaj potekajo vaje, in naslednji dan sta se nam že pridružila. Nekajkrat smo šli skozi vajo, fanta sta hitro »zapopadla«, jaz pa sem se že sprijaznil, da bo tokratna uvrstitev znala biti nekoliko slabša. Nato pa smo zmagali v Škofji Loki. Neverjetno, kako sta me rešila! Fanta sta nato še dolgo obiskovala vaje. Zdaj si prizadevam, da bi enega izmed njiju zvabil med veterane. (smeh)

GZ Škofja Loka je v tem obdobju začela organizirati letovanja in taborjenja mladih. Ste se jih udeležili tudi vi?
Da. GZ Škofja Loka je organizirala 10-dnevna letovanja v Fažani, kjer je letovalo tudi do 120 otrok naenkrat. Na začetku ni bilo toliko zanimanja, kaj kmalu pa je bilo treba narediti izbor otrok, saj vsi niso mogli na letovanje. Če bi, bi bilo samo poljanskih otrok za en tabor. (smeh) To je bilo težko opravilo zame, saj sem se, čeprav sem si prizadeval biti pošten do vseh, komu zameril in so nekateri moje odločitve preverjali tudi pri poveljniku in predsedniku društva. Prvo leto sem bil mentor voda, naslednjih devet let pa taborovodja.

Kako so potekali gasilski tabori?
Na taboru je bila t. i. gasilska šola: mladi so opravljali različne izpite, kot so izpit za gasilca pionirja, mladinca, za bronasto, srebrno in zlato značko za preprečevanje požara, prvo pomoč … To je potekalo v dopoldanskem času. Popoldne smo imeli tudi športne igre. Ni šlo brez postroja, ocenjevanja šotorov, pomivanja posode in straženja taborne zastave. Režim je bil podoben kot pri tabornikih, le izobraževanja so bila gasilska. Poleg našega tabora je bilo vojaško letovišče 13. maj, v katerem so bili nastanjeni vojaški oficirji. Ko smo igrali nogomet na dvorišču za taborom, so nas opozorili, da ne smemo biti preglasni, da ne bomo motili počitka oficirjev. Ko pa smo se enkrat pomerili v nogometu odrasli in otroci, so bili prav oficirji najbolj glasni navijači otrok. (smeh)

Bili ste tudi pobudnik gasilskega pohoda na Blegoš in orientacijskega pohoda.
Obe aktivnosti se izvajata še danes, in sicer na ravni GZ Škofja Loka. Prva trasa orientacijskega pohoda, ki sem ga organiziral, je potekala v neposredni okolici gasilskega doma z aktivnostmi, kot so spoznavanje gasilskega orodja, orientacija v gozdu, spoznavanje travniških rož in dreves … Kasneje se je nabor aktivnosti na v okviru orientacijskega pohoda še razširil.

Med gasilci ste poznani kot sodnik, ki je sodil pošteno in odgovorno.
Leta 1978 sem postal sodnik gasilskih in gasilsko-športnih disciplin. Sodil sem na številnih tekmovanjih na območju GZ Škofja Loka in Slovenije ter tudi izven nje. Glede na to, da sem pred tem delal kot mentor, sem imel že kar veliko izkušenj. Kot sodnik moraš biti zbran, pozoren na vse, znati utemeljiti vse kazenske točke, na pamet poznati vsako vajo … Sodil sem tako suhe kot mokre vaje. Sodnik sem bil do leta 2024. Poleg sojenja sem ekipe pripravljal tudi na tekmovanja GZ in druga tekmovanja.

Kdaj je bilo najtežje soditi tekmovanja?
Najtežje je bilo soditi tekmovanja, na katerih so tekmovali otroci in so celo vajo izvedli narobe. Se je zgodilo tudi, da ekipe niso bile pripravljene ali pa so vajo izvajale še po starih navodilih, saj novih niso prejeli oziroma jih niso preverili in so nato meni očitali, da ne vem, kaj delam. (smeh) Sodnik mora povedati, kaj je ekipa naredila narobe, ne more pa biti inštruktor in sodnik obenem. Prav tako ni lahko soditi domačim ekipam, saj bi ti kaj hitro očitali, da si kaj namerno spregledal. Sem pa na enem izmed tekmovanj napako oziroma kazensko točko pisal tudi svojemu sinu. Zagotovo sem kdaj naredil kakšno napako, a ta ni bila storjena namerno.

Ste v času poveljevanja društvu v letih med 1982 in 1998 vodili katero izmed zahtevnejših intervencij?
Sodeloval sem pri številnih intervencijah in jih veliko tudi vodil. Imeli smo nekaj zahtevnejših, in sicer velik požar Pri Pouliču v Podobenu. Tam je gorel hlev, varovali pa smo sosedov hlev, da ne bi zagorel še ta. Tam smo bili omejeni z vodo. Hlev je pogorel tudi pri Planinčarju v Bukovem Vrhu. Takrat še nismo imeli tovornjaka, bila je samo kapnica. Povrhu vsega pa z naše strani še ni bil urejen dostop in smo do požara dostopali iz Loga. Spomnim se tudi požara Pri Kosmu, ko se nihče ni spomnil na nosečo gospo, ki je živela v tej hiši. Od ognja se je močno kadilo, ona pa je v zgornjih prostorih hiše pripravljala oblačila za otroka. Komaj smo jo pregovorili, da sva jo z gasilskim kolegom Lojzetom Kosom prinesla iz hiše. Vsakih nekaj let so nas prizadele tudi poplave, a tako obsežnih in hudih, kot so bile leta 2023, ko je bil poplavljen tudi dom, ni bilo. Veliko je bilo tudi zahtevnega čiščenja po poplavah.

Dolga leta ste poleg drugih opravljali tudi funkcijo poveljnika sektorja Poljane (danes GPO Gorenja vas - Poljane s sedmimi PGD-ji), bili pomočnik poveljnika gasilskega poveljstva občine, praporščak. Hkrati ste opravljali najmanj dve funkciji. Kako je to sprejela vaša družina?
Glede na to, da je bila gasilka tudi žena, je bilo veliko lažje. Je razumela to mojo »drugo službo«. Velikokrat mi je pomagala pri opravilih hišnika, prala in skrbela za gasilska oblačila ter me tako in drugače podpirala. Tudi otroci so bili od malega vpeti v gasilsko življenje, saj so odraščali v gasilskem domu. Danes je v gasilskih vrstah najbolj aktiven sin Erazem, ki je poveljnik PGD Železniki. 

Navkljub zdravstvenim težavam ste danes še vedno zelo aktivni kot član poveljstva, orodjar, hišnik, predsednik komisije za veterane.
Še vedno me, čeprav sem veteran, žene veselje do dela v gasilstvu. Leta 2024 sem tako v okviru društva organiziral prvo vajo za veterane na območju našega gasilskega poveljstva.

Kaj vam pomeni biti gasilec?
Ponosen sem, da sem gasilec, saj sem nekaj prispeval k družbi. Gasilci smo tovariši, prijatelji – skupaj smo doživeli in preživeli lepe in manj lepe trenutke. Iskreno sem bil vesel vsakega uspeha, pa naj je bila to nabava novega gasilskega vozila, opreme, zaščitne obleke … Prav tako vsake dobre uvrstitve na tekmovanju. Veliko zadoščenje zame je, da so mladi radi prihajali in še prihajajo na vaje ter v gasilski dom.

Za nesebično in požrtvovalno delo ste prejeli številna priznanja in odlikovanja. Omenimo jih le nekaj: leta 1994 gasilsko plamenico I. stopnje, leta 2004 gasilsko odlikovanje III. stopnje ter značke za delo v operativi – za 40 let, za dolgoletno delo – 50 let in za veterana ter zadnje priznanje za posebne zasluge. Kaj vam pomenijo ta priznanja?
Priznanja za posebne zasluge nisem pričakoval. Sem hvaležen za vsa in vesel, da so bila moja prizadevanja opažena in niso bila zaman.

Lidija Razložnik Čeferin