S kolesom od Pariza do Bukovega Vrha

Kako to, da ste se odločili za kolesarski podvig od Pariza do doma, kaj je bila vaša motivacija?
V letih 2021 in 2022 smo delali v Parizu in enkrat smo se malo napili, ne vem, kako točno je nanesla debata na to, koliko časa bi človek potreboval s kolesom iz Pariza do Poljan. Jaz sem rekel deset dni, prijatelj Martenka ni verjel, da mi lahko uspe, in tako je padla stava. Leta 2022 nisem imel časa iti. Največja motivacija je bila, da je prijatelj rekel, da ni možno, in pa seveda spodbudne besede.

Kako ste izpeljali organizacijo, ali ste načrtovali celotno pot do potankosti ali ste po poti tudi improvizirali? Kako je bilo s prehrano in prenočišči?
Pred odhodom v Pariz nisem imel veliko načrtovanega, letalsko vozovnico sem kupil tri dni pred odhodom in na letališču sem splaniral pot za prva dva dneva in rezerviral prenočišča. Z letalom sem priletel na letališče Orly ob pol polnoči in kolo sestavil približno ob enih ponoči. Ker je bila ura že toliko, sem kar startal in kolesaril ponoči. Naslednje dni sem si prenočišča in pot načrtoval večer prej. Glede prehrane sem si vedno rezerviral hotel z zajtrkom, nato pa jedel še enkrat med kolesarjenjem (sendvič/hamburger/kebab/pekarna), zvečer pa sem jedel zunaj. S sabo sem imel majhen nahrbtnik in je bilo čisto dovolj.

Kakšna je vaša statistika poti – prevoženih kilometrov, premaganih višinskih metrov?
Na poti sem bil vsega skupaj osem dni. Prvi dan sem začel v Parizu in pot zaključil v kraju Langres po prevoženih 306 kilometrih, naslednji dan sem prekolesaril 221,5 kilometra do Basla v Švici, tretji dan 59,5 kilometra do kraja Brugg v isti državi, četrti dan 140 kilometrov do avstrijskega Feldkircha, peti dan 169,5 kilometra do Innsbrucka, šesti dan sem počival, sedmi dan 206,5 kilometra do Oberdrauburga in osmi dan po 185,5 kilometra končno dosegel domači Bukov Vrh. Na poti sem premagal 11.920 višinskih metrov in 1289 kilometrov razdalje.

Kaj ste doživeli na poti, kako je služilo vreme?
Vreme sem imel odlično. Prve štiri dni je bilo sicer malo vroče, ampak veliko bolje kakor dež. Zadnje štiri dni je bilo pa bolj oblačno vreme, tudi kakšna kaplja, ampak ne toliko, da bi bil moker. Šesti dan pa sem izkoristil za počitek, ker je bilo ves dan deževno.

Kakšen vtis je na vas naredila Francija, kako ste doživeli Pariz ter podeželje in manjše kraje na poti? Ste spoznali kakšne zanimive ljudi, videli kaj, kar vas je posebej nagovorilo ali pa morda zmotilo? Ali Francozi poznajo Slovenijo?
Zanimivo mi je bilo, da prvi dan nisem videl oziroma srečal skoraj nobenega kolesarja, mogoče tri na tristotih kilometrih. Ljudje, ki sem jih srečal, nekateri od njih so mi dali tudi vodo, so bili zelo prijazni, zraven so mi dali še kakšno banano za moč, drugače pa se nisem nič kaj ustavljal. V Parizu sem bil ponoči, tako da sem se pravzaprav samo zapeljal skozenj. Po Franciji so me najbolj motili majhni klančki, drugače sem pa samo gonil in počival, tako da za spoznavanje kakšnih novih ljudi niti nisem trošil energije. Ja, Francozi so poznali Slovenijo, vsaj tisti, ki so me spraševali, kam sem namenjen, so vedeli, kje je to.

Ste imeli kake težave na poti in kako ste se spopadli z njimi?
Težave sem imel že takoj na letališču, ko sem sestavljal kolo, in sicer s polnjenjem gum, tako da sem se do mesta peljal samo z okrog tremi bari. Ko sem v Parizu na neki črpalki polnil gume, mi je počil podplat na čevlju in po približno 200 kilometrih se mi je še odlepil, ampak ker sem se vozil po samih poljih in res majhnih vasicah, nisem nikjer dobil sekundnega lepila. Naslednji dan zjutraj sem v mestu, kjer sem spal, našel trgovino, v kateri so imeli lepilo, in prilepil podplat. Zdržal je do doma. Na poti sem moral zamenjati dve zračnici in predzadnji dan sem menjal še plašč na zadnjem kolesu. Med potjo mi je počil obroč, ki je bil na koncu že tako kriv, da mi je drgnil v zavoro in zadnje vilice. Ne vem, ali bi lahko prekolesaril še pet kilometrov, ampak do doma je zdržalo.

Kako pa je bilo z utrujenostjo?
Res utrujen sem bil po prvem dnevu, ker sem kolesaril celo noč in cel dan, drugače pa nisem bil preveč, bi lahko kolesaril še kakšen dan, če bi bilo treba.

Jure Ferlan