Škofjeloški pasijon soustvarjali tudi Poljanci

16.4.2026

Škofjeloški pasijon, latinsko Processio locopolitana, je dramsko besedilo, za katero je po dosedanjih podatkih veljalo, da je bilo napisano leta 1721, novejše raziskave pa so pokazale, da je nastalo okrog leta 1715 z nadaljnjimi popravki do 1727, po predlogah starejših slovenskih pasijonskih procesij. Napisal ga je kapucin pater Lovrenc Marušič z redovnim imenom Romuald iz Štandreža.

Je najstarejše ohranjeno dramsko delo v slovenskem jeziku in naj bi bil najstarejša znana ohranjena evropska režijska knjiga. Stilno spada v obdobje baroka. Besedilo je v slogu verzificiranih monologov nastopajočih oseb organizirano v 13 »podob« oziroma prizorov, povzetih po svetopisemskih besedilih. Sestavlja ga 869 verzov v starem loškem narečju. Zaradi tega jezikoslovci domnevajo, da so pri izdelavi besedila očetu Romualdu, ki je bil po rodu Primorec, pomagali domačini.

Pasijon je zasnovan kot procesija, ki se ustavlja na določenih točkah srednjeveškega mestnega jedra Škofje Loke, kjer si posamezne odigrane prizore gledalci lahko ogledajo. V 18. stoletju so uprizoritve organizacijsko in finančno omogočili kapucini, škofjeloška bratovščina presvetega Rešnjega Telesa, premožni posamezniki kot donatorji in prostovoljci igralci iz posameznih krajev loškega freisinškega gospostva. Prvotne izvedbe so prirejali kot spokorno procesijo na veliki petek, na druge dni ga za razliko od danes niso ponavljali, imel pa je predvsem verski poudarek. Zaradi neredov, ki so nastajali ob zadnjih uprizoritvah, in duha razsvetljenstva, ki je zavel tudi v visoke cerkvene kroge, ga je leta 1767 prepovedal goriški nadškof Karel Mihael Attems. Po skoraj dveh stoletjih je bil Škofjeloški pasijon ponovno predstavljen v odrski obliki leta 1936 v okviru obrtno-industrijske razstave na dvorišču šole v Škofji Loki. V izvirni zasnovi po mestnih ulicah je bil obujen leta 1999, ponovljen pa v letih 2000, 2009, 2015 in 2026. Decembra leta 2016 je bil vpisan na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva, gre za prvi primer slovenske dediščine na tem seznamu.

V vseh dosedanjih uprizoritvah so sodelovali tudi posamezni prebivalci Občine Gorenja vas - Poljane, še posebno predstavniki Gorenje vasi in Poljan. Tako je bilo tudi letos, ko je več desetin Poljancev s prostovoljnim sodelovanjem omogočilo izvedbo, bodisi kot igralci, nosači odrov, glasbeniki, tehnični ali organizacijski sodelavci, še posebno veliko je bilo mladih. V prizorih Čevljarski ceh in Gospodova večerja so nastopili igralci iz Poljan. Iz drugih krajev občine so posamično sodelovali v prizorih Samson, Krvavi pot, Herod, Kronanje, Razbojnika in nekaterih drugih vlogah. Vseh sodelujočih je bilo več kot 1500, od tega dobrih 1200 neposredno nastopajočih. Letošnja uprizoritev, ki je ena večjih tovrstnih prireditev na svetu, je potekala ob okvirni 300-letnici izvirnega rokopisa, 350. obletnici rojstva patra Romualda iz Štandreža, 90. obletnici prve novodobne uprizoritve ter 10. obletnici vpisa na Unescov seznam. Vodja projekta je bil Jakob Vrhovec, režiser pa argentinski Slovenec Marcelo Brula. Organizatorja sta bila Zavod 973 in Kapucinski samostan Škofja Loka. Izvedli so generalko in osem rednih uprizoritev v velikonočnem času, med 20. marcem in 12. aprilom.

Jure Ferlan

Fotogalerija