Šola v Lučinah praznovala 80. rojstni dan

V uvodu prireditve so obiskovalci s pomočjo vezne besede »skočili« v oktober leta 1939 in se skozi oči poročevalca dnevnika Jutro spomnili svečanega odprtja nove trirazrednice s 176 otroki. Do leta 1862 v Lučinah šole ni bilo, od leta 1879 pa so imeli otroci zasilno šolo, ki so jo ukinili leta 1935. Lučine so takrat dobile dvorazrednico in prispeli sta dve državni učni osebi, Marija in Vladimir Makarovič, kmalu za njima pa še Sabina Julijana Milleva. V najetih prostorih se je stiskalo tudi po 70 učencev hkrati.
Navzoče so nagovorili ravnatelj Osnovne šole Ivana Tavčarja Gorenja vas Izidor Selak, predsednik KS Lučine Stanislav Bizovičar in župan Občine Gorenja vas - Poljane Milan Čadež. Učenci, ki jih je na šoli 41, so s svojimi točkami dodali dnevu igrivost: začele so tretješolke, predstavili so se vrtčevski otroci (v enoti Lučine je v enem kombiniranem oddelku 16 otrok), nato petošolci, otroci 1. in 2. ter 4. in 5. razreda. Otroci so skupaj zapeli Lučinsko himno, pevski zbor pod vodstvom Neže Erznožnik pa pesem Svet je barvast. Na odru se je z dvema pesmima predstavil otroško-mladinski pevski zbor pod vodstvom Petra Dolinarja ter Orffov krožek pod vodstvom Brede Gruden.

80 let v lučinskem hramu učenosti
Ob slovesni obletnici sta dolgoletna vodja PŠ Lučine Martina Jelovčan in avtor več knjig, med drugimi tudi Življenje na Lučinskem skozi stoletja, Tone Košir napisala zbornik 80 let v lučinskem hramu učenosti. Knjiga je posvečena vsem, ki so šolo gradili, v njej delali in se učili, nastajala je približno dve leti. Tone se je bolj posvetil raziskovanju zgodovinskih virov – obiskovanju zgodovinskega arhiva, nadškofijskega in drugih arhivov, Martina pa je zbrala vse, kar se je dogajalo s šolo, od fotografij do podatkov. Voditeljica prireditve ju je posedla v 'šolsko klop' in Košir je o začetku snovanja knjige pojasnil: »Ko sem zaključil Življenje na Lučinskem skozi stoletja, sem raziskoval naprej in srečal toliko stvari, ki so bile drugačne od tam napisanih in takšne, ki tam sploh še niso bile zapisane. Za uresničitev želje, da bi bilo napisano bolj natančno, se je prilika pokazala sedaj – ob novem jubileju. Delal sem z veseljem, ker, saj veste, nikoli ne veš, kaj bo; mogoče je to zadnje, kar bom še naredil. Ampak planov imam dovolj še do svojega 104. leta!«
Martina Jelovčan je o svojih začetkih na šoli povedala: »Ko sem prišla v Lučine, je bilo precej manj otrok. Bili sva dve učiteljici – Slavka Buh je imela prvi in drugi razred, jaz tretjega in četrtega, Štefka Cankar pa je skrbela za kuhanje in pospravljanje. Ni bilo toliko sodelovanja z matično šolo, ampak je bilo veliko projektov izključno naših. Veseli smo, da je šola napredovala do tega, kar je danes. Ponosni smo tudi na sodelovanje med šolo, učenci in starši, vedno poudarjam, kako pomembno je to. Sedaj večkrat skupaj obiščemo vzpetine v bližnji ali daljni okolici, v letošnjem letu smo tudi gostili 30. srečanje podružničnih šol s kar 250 udeleženci.«

Monografija kot delovni zvezek
O vsebini knjige avtorja nista hotela govoriti, ampak sta se hudomušno nasmehnila ter dejala, da jo mora prebrati vsak sam. Tone Košir je glede knjige še pojasnil, da je bistveno, da je zračna, ker da potem oči počivajo. Velikost je glede na prejšnje izdaje njegovih knjig pomanjšal, da lahko knjigo enostavno pospravimo na knjižno polico. V knjigi je tudi nekaj praznih strani; te lahko bralci izkoristijo za svoje šolske fotografije, ki jih nalepijo v knjigo. Naslovnica knjige, ki jo je oblikovala Nuša Jurjevič, spominja na star šolski zvezek. Besedilo je lektorirala Anka Tušek, ki je tako kot Nuša nekdanja učenka PŠ Lučine. K izdaji knjige sta pripomogla tudi Edo Oblak in Stanko Bizovičar, ki sta pomagala pri zbiranju finančnih sredstev.

Brez sodelovanja ne bi šlo
Ravnateljica Martina Jelovčan je na oder povabila posebnega gosta: Jožeta Kavčiča, ravnatelja OŠ Polhov Gradec v šolskem letu 1963/64. Takrat je bila v Lučinah ukinjena popolna osemletka, zato so se otroci po končanem 4. razredu prešolali v Polhov Gradec. Martina se je posebej zahvalila še vsem zaposlenim na šoli, ki so sodelovale pri pripravi letošnjega dogodka: Bredi Gruden, Barbari Radič, Tjaši Končan, Kristini Bogataj, Neži Erznožnik, Mojci Jurković, Tini Matanovič, Jani Peternelj, Tanji Štibelj, Damjani Plestenjak in Sonji Potočnik. »Spomini so del življenja, saj ne mine dan, da se ne bi ničesar spominjali, včasih, ker se moramo, mnogokrat pa zato, ker nam je prijetno,« je še dodala.
Program so zaključile pevke cerkvenega pevskega zbora Sv. Vida, nekdanje učenke podružnice, pod vodstvom Nataše Janša s pesmijo Tri planike. Druženje se je nadaljevalo v šolski stavbi. V njenih prostorih so bili razstavljeni izdelki, ki so jih naredili učenci bodisi pri pouku ali na ustvarjalnih delavnicah skupaj s starši. Tudi vse okrasitve z rožami, drevo, na katerem so bile zapisane misli učenk in učencev ter njihovih staršev in starih staršev, ter magnetki za spomin so plod ustvarjalnosti otrok. »Hvala, draga šola, za vsa lepa leta. Za prve A, B in C, za igro med dvema ognjema, za knjige, za kakav. Šola res ni noben bav bav.«

Maja Čadež