Spet na Triglav

Ob pomoči prijateljev je v dobrih 15 urah pritekel od doma pa do vrha Triglava. Ob deseti obletnici se je odločil to ponoviti, kot je pojasnil, da vidi, ali je desetletje pozneje tega še sposoben. In danes 46-letnemu Janezu je to zopet uspelo.

Šestega avgusta nekaj po 15. uri je startal od doma po trasi Dolenja Dobrava–Hotavlje–Čabrače–koča na Blegošu, kjer si je privoščil okrepčilo. Nadaljeval je čez smučišče Črni vrh, Tuškov grič in Davčo mimo domačije Vrhovc ter naprej na Podporezen, Petrovo Brdo, vrh Bače, smučišče Kobla do Bohinjske Bistrice, Srednje vasi v Bohinju in Uskovnice, kjer je počakal na mimohod nevihtne celice med Triglavom in Jesenicami. Nadaljeval je na Veliki in Mali Draški vrh, ki ju je prečil ponoči, in naprej mimo Tošca že ob zori do Vodnikove koče na Velem Polju, kjer je bil krajši postanek. Mimo koče Planika se je nato povzpel na vrh Triglava. Vso pot in še posebej pri končnem vzponu na Triglav so ga spremljali prijatelji iz Planinskega društva Cempin Jože Košir, Primož Šifrar, del poti pa tudi Milan Dolenc in Milan Čadež, saj ima Janez le šest odstotkov vida na levem očesu, na desnega pa ne vidi. Vid so mu pred leti z operacijo rešili zdravniki v Belgiji. Med vzponom je uporabljal varovalno opremo. Od doma do vrha slovenskega očaka je premagal 63 kilometrov razdalje. Med potjo je za pridobitev potrebne energije užival napitke za kolesarje in tekače ter energijske gele in ploščice. V Srednjo vas v Bohinju mu je Niko Pustavrh prinesel sendviče. Kot je Janez še pojasnil, si pred desetimi leti ni mislil, da bo zopet ponovil tekaški vzpon na najvišjo slovensko goro in izrazil zadovoljstvo, da mu je ponovno uspelo. Upa pa, da bo to mogoče tudi čez deset let.

Jure Ferlan