Srčna pesniška govorica v domačem narečju

Irena Novak Popov je pojasnila, da se je s poezijo Janeza Ramoveša kot literarna zgodovinarka začela ukvarjati že leta 2009 ob mednarodnem simpoziju o narečjih na ljubljanski filozofski fakulteti. »Takrat je veljalo, da narečna poezija večinoma nastaja na robovih slovenskega ozemlja, v Italiji in na Koroškem, v osrednjem delu pa je tega zelo malo; tista, ki je, pa je pogosto zabavna in humorna. A to, kar ustvarja Janez, je resna poezija, govori o eksistencialnih stiskah malega človeka, čeprav ima vgrajen humor.« V uvodu je najprej podrobneje predstavila delo Janeza Ramoveša, ki živi in ustvarja v Suši v Poljanski dolini. V letih 1987–1989 je bil skupaj z Metodom in Branetom Frlicem soustvarjalec in član družbenokritične skupine Ne bom oprala teh krvavih madežev, ki se je leta 1988 deklarirala kot teroristična organizacija. Je član vokalno-instrumentalne zasedbe Uršula Ramoveš in Fantje iz Jazbecove grape, ki so jo ustanovili leta 2005. Njegove pesmi, opremljene z napevi in glasbo žene Uršule, so izšle na več zgoščenkah. »Ustvaril je precejšen pesniški opus, s svojim imenom je podpisal osem pesniških zbirk.« V knjigi Moja velika debela mama je uredil antologijo poljanske naivne poezije, za katero je Irena Novak Popov poudarila, da deluje, tudi če ne veš, da je avtor vseh tekstov Ramoveš. S sinom Martinom je sodeloval pri dveh stripih, Amerika in Kontrabantarji. Leta 2012 je za zbirko Skuz okn strejlam kurente prejel Jenkovo nagrado, najvišje priznanje za poezijo, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev. Takrat so jo prvič podelili pesniški zbirki, napisani v narečju. »A se ne smemo ustaviti pri narečju, ampak moramo biti pozorni na avtorjevo sporočilo. Na prvi pogled je izbral manj kultivirano govorico, a to je edina možna za ubeseditev njegove poezije,« je poudarila Irena Novak Popov. Že uvodoma je tudi razjasnila, da gre pri Janezu Ramovešu za poezijo v narečju, ne narečno poezijo. »Narečna poezija je praviloma domačijska, nostalgična, amaterska, neizobražena, provincialna, arhaična, omejena in marginalna. Poezija, ki jo ustvarja Janez Ramoveš, pa vse to presega in je nekaj povsem drugega.« Poezijo, v kateri na zelo avtentičen način odslikava Poljansko dolino in njene ljudi, piše večinoma v poljanskem narečju. 

Narečje je po besedah Irene Novak Popov navadno izraz oziroma orodje prvinske, najgloblje in najbolj zgodnje osebne identitete. Tako je v zvezi z narečjem opazila paradoks, ki se navezuje na prikrivanje jaza za druge. Ramoveš je v pesmih svoj glas posodil hribovcem, graparjem, »luzerjem «, pijancem, garaškim kmetom ... Sama njegove pesmi doživlja kot sočutje, razumevanje, odpuščanje pomanjkljivosti. Ramoveš je pojasnil, da je to nastalo kot neka humanistična gesta, saj se je v tistem času veliko družil s takimi ljudmi. Irena Novak Popov je v njegovih pesmih opazila tudi deidealizacijo podeželja. »Mestno prebivalstvo ima dve predstavi o podeželju: ena je 'pocukrana', turistično privlačna, v finejši različici je to lahko povezano z begom v naravo, mir, tišino, samoto. Na drugi strani pa imamo pojmovanje podeželja kot nečesa konservativnega, zaostalega, zadrtega, zatohlega, dolgočasnega. Pesmi Ramoveša pa obenem pričajo o nekih kompleksnejših stanjih, o nečem, kar imamo za napredek, svetovljanstvo, kar danes prodira praktično v vsako vas, ni več tako zelo strogih mej. Stik teh dveh svetov obenem proizvaja nenavadne, bizarne, groteskne učinke.« Skozi glasbo, ki jo ustvarja Uršula Ramoveš, pa poezija Janeza Ramoveša po besedah Irene Nova Popov živi še drugo življenje in nagovarja tudi občinstvo, ki ga sicer ne bi dosegla.

Mateja Rant