Starejši in ljudje v stiski

Oktober je mesec, ki posebno pozornost usmerja na starejše. Starost in z njo povezane stiske in težave za marsikoga predstavljajo nepremostljivo oviro. V zdajšnjih časih je finančna slika starejših na najnižji točki zadnjih desetletij. Če k temu prištejemo še bolezen, osamljenost, pogosto tudi ignoranco bližnjih, pa odmikanje uslug, kot so pošta, trgovina, banka itd. v večje kraje, staranje ni ravno tisto obdobje našega življenja, ki bi ga pričakovali z navdušenjem.
Socialni stiki, sočutje, pomoč in podpora ob padcih in stiskah, prijazna beseda, ponujena roka, so dejanja, ki jih pri našem Rdečem križu nudimo vsem, ki pomoč rabijo. Pa vem, da ne dosežemo vsakogar. Pa vem, da bi kanček več sredstev za naše delo rešilo še prenekatero zagato.
Zbiranje hrane, deljenje paketov, zdravstvena postaja, predavanja, skupine starejših za samopomoč, prevozi, pisanje prošenj, kosila za starejše, obdaritev za novo leto in ob »okroglicah« ali le poslušanje in svetovanje so dejanja naših prostovoljk. Mnogo nasmehov in hvaležnosti si prislužimo s tem, vse to pa osrečuje in bogati tudi nas same. Za dober »biti« je vsak trenutek pravi, za dober »biti« je vsako dejanje pomoči pravo. Nikoli ne zgrešimo, če nekaj dobrega storimo!

Naša občina je precej hribovita. Raztresene vasice so sicer čudovite, so pa za naše starejše velika ovira pri dostopnosti uslug. Ko enkrat niso več mobilni, mnogi sploh nikoli niso bili, ko jih bolezen ali poškodba vrže iz vsakdana, ali pa »mamca« ostane sama, težava potrka na njihova vrata. Mesečni prihodki so mizerni, mnoge, predvsem ženske, ki so celo življenje skrbele za dom in družino, zaposlen je bil le partner, ali pa so bile samske, imajo danes po dvesto, tristo evrov. Mizerija!
Niso samo starejši deležni naših dobrih dejanj. Čisto normalno situirana družina čez noč pade v zagato: bolezen, tragedija, smrt, ločitev, izguba službe.
Oktobra je tudi teden otroka. Obeležujemo 30 let od sprejetja Konvencije o otrokovih pravicah, kar je storila Generalna skupščina Združenih narodov, leta 1989. Otroci naše bogastvo, radi pravimo. Kateri starš si ne želi, da bi jim lahko nudil vse najboljše? Vedno ni mogoče. Tudi tu smo zraven: plačilo položnic, sofinanciranje ali polno plačilo letovanj, nakup šolskih potrebščin, plačilo malice ali kosila ...
Saj smo v mnogih navedenih primerih veliko naredili, mnogo pomagali, tudi gospodarska slika se je popravila, pa je vendarle še veliko treba storiti. Verjemite, vse se da, če le stopimo skupaj. Vaši prispevki, denar, ki nam ga da občina, delajo čudeže. Pa bi bilo še veliko dobrega mogoče postoriti, če bi bila le ta šmentana »špaga« malce daljša, večja.

Zato vam polagam na srce, ostanite še naprej tako darežljivi, prispevajte po svojih močeh. Bodimo tudi v tem zgled drugim okolišem!
Vabim vas na našo zbiralno akcijo oblačil, obutve ..., vabim vas na prednovoletno druženje, vabim vas k darovanju, na predavanje, pa še na vse ono vmes ... Vsekakor bomo največ »spravili skupaj« enotni. Veliko energije bo šlo za skrbno in odgovorno delo s starejšimi. Življenje v domačem okolju čim dlje je tisto, kar dviga moralo starejših, kar bomo mimogrede živeli tudi mi sami. Prav kmalu!
Do takrat pa bodite zdravi, bodite dobri in optimistični! Pa brez bojazni se obrnite na nas, če zaškriplje. Vsi smo samo ljudje in ljudje si pomagamo!

Marija Knafelj, predsednica RKS KO Gorenja vas