Štiri desetletja krvodajalstva Jerneja Kosa

Pri osemnajstih je bil zaposlen v obratu Alpine v Gorenji vasi in takrat so ga starejši sodelavci nagovorili, da je prvič daroval kri. Sodelavcev krvodajalcev je bilo kar nekaj, se spomni, in akcija je potekala v gorenjevaški šoli. »To je bil včasih pravi dogodek. Skupaj smo šli na odvzem in se po njem zadržali na malici. Prijetno je bilo, nekaj dobrega si naredil, potem smo se pa še podružili.« Ko je odslužil vojaščino, je začel delati v rudniku in krvodajalstvo ohranil, le da so ga skupaj z bratom ob tem povabili tudi na odvzem plazme in trombocitov. »Hodili smo trije ali štirje sodelavci in kri dali 50-, 60-krat, potem so se pa drugi naveličali, jaz in brat pa nadaljevala.«

Brez krvodajalstva bi mu nekaj manjkalo 
Pove, da je danes drugače: krvodajalske akcije so pogostejše, druženja pa ni več toliko. Zadnja leta najpogosteje daruje plazmo ali trombocite; plazmo na mesec dni, trombocite pa tudi na 14 dni, ob tem, da je odvzemov lahko tudi dvajset na leto. Redko daruje polno kri, največkrat ga (skoraj mesečno) pokličejo kar z Zavoda za transfuzijsko medicino, kadar potrebujejo trombocite, in takrat si vzame prost dan. Vstane okrog pol šestih, si privošči lahek zajtrk, največkrat marmelado in kruh, in je ob sedmih že v Ljubljani. Po popisu in pregledu pri zdravniku se namesti in mirno opazuje postopek odvzema plazme ali trombocitov, kar lahko traja tudi po uro in pol. Po postopku si privošči malico in odrine nazaj proti domu. »Je že tako, da mi gre kar vse dopoldne. Včasih gre z mano tudi žena in si narediva športni dan. Zame je to postalo rutina, a bi mi, če se ne bi vsaj enkrat na mesec usedel v avto in odpeljal v Ljubljano, kar nekaj manjkalo. « Doslej so ga zavrnili le enkrat, kakšnih posledic, razen podplute roke zaradi počene žile, pa ni nikoli imel.

Kaj me pa »košta«, če grem?
»Nikoli mi krvodajalstvo ni odveč ali v breme, ne predstavlja mi nobene ovire, podpirajo me tudi na pošti, kjer sem bil zaposlen, lani konec leta pa sem se upokojil, a še vedno delam. Ko me pokličejo z zavoda, vedno vzamem prost dan in grem. Nekdo kri nujno potrebuje. Zakaj torej ne bi?« se sprašuje. Pove, da umirjeno in dokaj zdravo živi: brez stresa, uživa raznovrstno hrano, popoldan se rad usede na kolo. Njegova velika strast je zbiranje znamk. Hrani vse slovenske znamke od leta 1991, razen prvih 25. H krvodajalstvu je že nagovoril starejšega sina, mlajšega, ki je ravno dopolnil 18 let, pa še ne. Najbrž, meni, mora to vsak začutiti v sebi, vendar tudi spodbuda in podpora nekaj štejeta. »Meni je to predstavljal moj brat, ki ga zdaj tudi že 14 let ni in je kri daroval blizu 400-krat. Za zdaj mi nihče nikoli ne reče, da bi moral nehati. Svetujejo že, da naredim kakšen premor, če vidijo na krvi kakšno spremembo, kaj drugega pa ne. Zame je tako vsakokratni pregled pri zdravniku pred odvzemom kot 'štempelj' za zdravje. Če kri lahko daruješ, veš, da si zdrav in vitalen.«

Še naprej za dober namen
Pove, da prav veliko krvodajalcev od drugod ne pozna, saj so na odvzeme naročeni po urah, se je pa z nekaterimi zbližal. Povedo mu, da kri darujejo tudi v Avstriji, kjer za odvzem plazme plačujejo po 40 evrov. »Sam o tem, da bi kri daroval za denar, nisem nikoli razmišljal. Daroval jo bom, dokler bo šlo za dober namen. Meni je najbolj pomemben dober občutek, ki ga imam pri tem. In če je občutek pravi, vem, da je stvar prava.«

Damjana Peternelj