Suhi Dol skozi folklorne pripovedi

Na zemljevidu slovenskih folklornih pripovedi se je po novem znašel tudi Suhi Dol, ki ga na današnjih zemljevidih sicer ni več najti, so poudarili ob 53. knjigi iz zbirke Glasovi, ki je izšla pod okriljem Založbe ZRC pri Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. V njej so zbrali 434 pripovedi iz župnij Lučine in Šentjošt nad Horjulom, pri čemer jih je največ, več kot tristo, iz zaselka Suhi Dol, ki leži na stičišču obeh župnij.
"Ogromno pripovedi izvira kar z naše domačije, kjer smo snemali pripovedi mojega očeta Matevža Koširja in njegove žene Slavke," je pojasnila Milena Igličar, ki je pripovedi zbirala skupaj s Tonetom Koširjem, drugimi domačimi in sosedo prevajalko Ireno Modrijan. Največ je zgodovinskih in socialnih povedk ter anekdot, vmes so tudi bajčne, strašljive in legendne povedke. Večina pripovedi je zapisana v rovtarskem narečju, ki je značilno za to območje, opisujejo pa trdo življenje ljudi v teh krajih. Prvi zapisi, ki so zbrani v knjigi, so sicer nastali pred letom 1955, ko je Tone Košir začel zapisovati pripovedi starih ljudi, večinoma iz Suhega Dola. V etnološkem razdelku so popisali kmečka opravila ter šege in navade iz tega okolja, tako kot ostale knjige iz zbirke Glasovi pa se tudi omenjena knjiga zaključuje vedro s šaljivimi povedkami.
Za jezikovno podobo zbranih besedil je poskrbela dialektologinja Vera Smole. Vse skupaj so dopolnili s seznamom manj znanih narečnih besed, ki obsega kar 18 strani; skupaj je po oceni Toneta Koširja in Milene Igličar pojasnjenih okoli devetsto narečnih besed. Knjigo bogatijo še slike ilustratork, ki prihajajo iz krajev, v katerih so zbirali pripovedi v knjigi.

Mateja Rant