Uspešna v konjeniškem športu

Kot je povedala njena mama Alenka, se je z jahanjem redno začela ukvarjati pri sedmih letih na Ranču Fifi na Hotavljah, pri učiteljici Tjaši, kjer je opravila tudi prva izpita, ki sta potrebna za samostojno jahanje in tekmovanje. Glede na to, da je napredovala hitreje, kot je pričakovala trenerka, jo je napotila k trenerju Roku Berniku v Spodnjo Lušo v Selško dolino, kjer vse od desetega leta redno trenira vsaj dvakrat tedensko na lipicancu Capitolu, s katerim sta se zelo povezala, kar se opazi tudi na tekmah.

Sprva je imela željo le po tekmovanju v dresuri, kmalu pa je pokazala interes, da bi želela tekmovati še v parkurju in eventingu. Uspešno je pridobila vse tri začetne licence, kar pomeni, da je za vsako licenco morala opraviti izpit iz teorije pred komisijo ter izpit iz praktičnega dela pred sodniki. V dresuri in eventingu je napredovala že v licenco A. V licenci lahko napreduješ tako, da trikrat zapovrstjo dosežeš dober rezultat, kar Leni uspešno dosega, saj je letos septembra že drugič postala državna podprvakinja v eventingu. V svoji zbirki je zbrala že kar nekaj pokalov za prva tri mesta, prejela pa je tudi priznanje za najbolj uspešne jahače Slovenije. Tekmuje tudi na prijateljskih tekmah v barelu in spretnostnih dirkah v Dolenji vasi in v Žireh, kjer je dosegla lepe rezultate. Na podlagi doseženih rezultatov v preteklem letu je pridobila tudi A status športnika, ki ga določa Konjeniška zveza Slovenije, kar ji pomaga, da lažje usklajuje šolo s treningi, saj so v tednu pred tekmami običajno vsak dan. Večkrat se udeleži treningov s tujimi trenerji, skupaj s svojim trenerjem in sotekmovalkami pa se jih udeležujejo tudi v tujini. Pred tekmami je poleg strnjenih treningov zadnji dan treba pripraviti tudi konja, ga oprhati, mu urediti frizuro, narediti figice in pripraviti vso opremo, ki jo je treba prej še očistiti. Vedno se pred tekmo tudi pogovori s konjem, ima z njim svoj obred. Na treningih jih poleg jahanja navajajo delovnih navad, vztrajnosti in zavedanja, da poraz na tekmi ni padec, temveč spodbuda, da popravijo napake in se izboljšajo. Jahanje je šport, ki zahteva veliko fizično in psihično pripravljenost. Vsak gib, ki ga na konju narediš, lahko pomeni določen ukaz, zato je potrebna natančnost, česar se tudi učijo. Ranč Kaj-Žar, kjer trenira Leni, je postal njen drugi dom. Ob sobotah tam preživi cele dopoldneve, treningom sledi kidanje boksov in urejanje konj. Poleti je na ranču tudi animatorka, saj organizirajo jahalne tabore, pri tem ji prav pride veselje do igranja kitare in petja. Kot je še povedala Leni, je zelo hvaležna svoji mami, saj brez brez nje ne bi bila to, kar je, vedno ji stoji ob strani in jo spodbuja in verjame vanjo, je tudi njena največja navijačica, mentalna opora in taksistka. V prihodnosti si želi imeti svoj ranč ter postati učiteljica jahanja. Trener Rok Bernik, ki je hkrati tudi predsednik Eventinga Slovenije, Leni opisuje kot marljivo učenko, ki je zelo osredotočena na treninge, o čemer pričajo tudi njeni tekmovalni rezultati, ter jo vidi kot zelo perspektivno v konjeniškem športu.

Jure Ferlan