Ves čas se trudiš, da tvoje delo ni opaženo

Kdaj ste se srečali s kostumografijo?
V tretjem letniku fakultete sem na študijski izmenjavi na Poljskem dobila svojo prvo priložnost, da kot kostumografinja sodelujem pri kratkem študentskem filmu. To je bila super izkušnja, saj smo bili vsi sodelujoči začetniki. Skupaj smo se učili, kaj sploh pomeni priprava in delo na filmskem snemanju. Ko sem se vrnila v Slovenijo, je preteklo nekaj časa, da sem prejela povabilo za sodelovanje tudi pri slovenskih projektih. Logično, da te nihče ne pokliče za delo, če ne ve, da obstajaš! (smeh) Tudi v Sloveniji sem najprej sodelovala s študenti AGRFT.

Ste se zaposlili takoj po zaključku študija?
Ne. Status študentke sem imela, vse dokler je bilo možno, saj mi je to omogočilo sodelovanje pri različnih projektih. Tako sem pridobila izkušnje v filmski postprodukciji, kjer sem se ukvarjala z digitaliziranjem materiala, posnetega na filmski trak, in restavriranjem filmov in risank. Po izteku študentskega statusa sem pridobila status samozaposlene v kulturi, ki ga imam še danes.

Kako je videti vaš delovnik?
Redko se zgodi, da moj delovnik traja točno osem ur, od ponedeljka do petka. Delo je vedno vezano na projekt, ki mu je posledično podrejen tudi delovnik. Pogosto poteka več projektov hkrati, ti so v različnih fazah, kar pomeni, da smo npr. z enim projektom tik pred snemanjem, drugi pa je šele v začetni fazi priprav.

Koliko si delo lahko prilagajate sami?
Priprave si večinoma organiziram sama in poskušam vzdrževati osemurni delovnik. Med snemanjem pa je moje delo popolnoma podrejeno vnaprej pripravljenemu urniku. Snemalni dan traja 12 ur in se ne ozira na konce tedna ali praznike. Kadar sodelujem z gledališčem, je drugače: institucionalna gledališča imajo stalne urnike dopoldanskih in popoldanskih oziroma večernih vaj z večinoma prostimi konci tedna. Pridejo tudi obdobja, ko nimam projektov, takrat sem prosta dlje kot zgolj dva dni v tednu.

Kako zahtevno je ustvarjati kostumografijo? Je težje ustvariti kostumografijo denimo za celovečerni film kot videospot?
Zahtevnost je vezana na kompleksnost scenarija in finančne omejitve. Celovečerni film ali gledališka predstava načeloma zahtevata veliko daljše in obsežnejše priprave kot videospot, vendar obstajajo tudi filmi in predstave z enim samim likom ter videospoti, kjer nastopajo množice statistov, tako da težko podam enoznačen odgovor.

Kakšna je razlika v ustvarjanju kostumografije za film, gledališko ali baletno predstavo?
Velika, saj so ti formati med seboj zelo različni. Pri filmu večinoma poustvarjaš realnost in poskušaš graditi čim bolj realistične like, pozornost je na detajlih, saj se kamera lahko zelo približa igralcu. Pomembne so anomalije, npr. da oblačila namerno patiniraš – jih postaraš, se trudiš, da so videti realno ponošena, saj v realnem življenju ne nosimo vsak dan čisto novih oblačil. V gledališču je lahko slog bolj odmaknjen od realnosti, oblačila so lahko bolj kostumska, domišljijska, z več abstraktnimi elementi. Pomembna je celotna slika, saj na oder vedno gledamo od daleč, vidimo celoten oder, detajli so manj vidni. Podobno je pri baletu, le da gre tu za specifiko gibanja. Pomembno je, da kostumi plesalcev ne omejujejo pri izvajanju koreografije, uporabljeni materiali morajo biti primerni tudi z vidika zračnosti, saj je naravno, da se plesalci med izvajanjem zahtevnih koreografij potijo, kostumi pa jim morajo služiti tudi s tega vidika.

Imate kot kostumografinja proste roke pri oblačenju igralcev?
Kostumografija nikoli ni oziroma po mojem mnenju ne sme biti povsem ločena od drugih kreativnih sodelavcev in njihovih sektorjev. Vedno mora biti v ospredju iskanje skupnega izraza režiserjeve vizije. Sama se trudim, da pri snovanju kostumografije čim več sodelujem s soustvarjalci, da gradimo skupen svet, ki bo idejo filma ali predstave čim bolje približal občinstvu. Seveda se pri vsakem projektu vzpostavi drugačna dinamika dela in s tem drugačna količina ustvarjalne svobode.

Kako se lotite kostumografije? Je dovolj, da zgolj preberete scenarij?
Scenarij je le osnova, ki jo (lahko) vsak bralec interpretira po svoje. Po branju scenarija se najprej veliko pogovarjam z režiserjem, ki mi predstavi čim več vidikov svoje ideje, torej nekakšen zemljevid osebnega in družbenega konteksta, zaradi katerih želi scenarij realizirati na določen način. Pri komuniciranju teh idej so nam v pomoč fotografske, glasbene, slikarske ali druge umetniške in tudi dokumentarne reference. Ko približno razumem vizijo, se poskušam »potopiti « vanjo, jo spojiti s svojimi idejami, ki izvirajo iz mojega osebnega in družbenega zemljevida. Poskušam črpati iz likov, njihovih odnosov in okolja, v katerem so. Potem te ideje združim z idejami soustvarjalcev in jim jih prilagodim.

Na katera svoja sodelovanja ste najbolj ponosni?
Vsak projekt sestavlja drugačna ekipa, med ustvarjanjem se vzpostavijo različni kreativni in poslovni odnosi. Najbolj sem ponosna na projekte, kjer se nam je uspelo z ekipo povezati do te mere, da se usklajenost odraža v končnem izdelku. 

Kateri projekt vam je predstavljal največji izziv?
Težko bi omenila eno samo delo, saj vsak projekt prinese nove izzive – pretekli pa sčasoma postanejo le še izkušnje, iz katerih si se učil. Zelo veliko me je naučil film Posledice, ki je bil prvi celovečerni film, pri katerem sem sodelovala kot kostumografinja. Z neštetimi izzivi smo se srečali pri filmu Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo, saj je dogajanje postavljeno v obdobje med 70. in 90. leta prejšnjega stoletja. Film Nadure je bil svojevrsten izziv, saj je nastal brez finančnih sredstev. Slednja dva sta v fazi postprodukcije in bosta predvidoma na ogled v letošnjem letu. Omenila bi tudi baletno predstavo Mali princ, tu so priprave trajale najdlje. Vsi kostumi so šivani, velik izziv je bil tudi izbor primernih materialov.

Je v slovenskem prostoru dovolj projektov, da kostumografi lahko izbirate, kje bi sodelovali in kje ne?
Odvisno od obdobja. Zgodi se, da si povabljen k več projektom, kot jih lahko izpelješ, takrat moraš izbrati oziroma lahko izbiraš. Pride obdobje, ko je dela manj, takrat seveda ne izbiraš, v tem smislu je to služba kot vsaka druga. Delaš, da lahko plačaš račune.

Kaj bi posebej poudarili glede svojega dela?
Smešno dejstvo ustvarjanja kostumografije za film je, da se ves čas trudiš, da se tvoje delo ne bi opazilo v končnem izdelku. Realnost skušaš poustvariti do te mere, da bi bilo dejstvo, da so bila igralcem oblačila izbrana, pozabljeno. Videti mora biti, da so nastopajoči realni ljudje z lastnimi osebnostnimi lastnostmi, ki se odražajo v kostumu. Hkrati je pomembno, da so v jasnih odnosih z drugimi liki ter da znotraj slike in filmskega sveta delujejo enotno v vsebinskem in estetskem smislu. Konstruirana kompleksnost mora delovati čim bolj preprosto in naravno.

Nam lahko zaupate, pri katerem projektu delate ta čas?
Ta čas končujem magisterij kognitivne znanosti, kjer se ukvarjam s percepcijo (filmske) umetnosti. To je projekt, ki si ga želim čim prej zaključiti. (smeh) Poleti odhajam na snemanje slovenskega celovečernega filma Izgubljena leta, ki bo v celoti potekalo v Vojvodini v Srbiji.

Lidija Razložnik