Visoška kronika po poljansko

To je bilo osrednje sporočilo, ki je drugi junijski konec tedna v treh večerih v razprodani dvorani kulturnega doma v Poljanah odzvanjalo skozi uprizoritev Visoške kronike v poljanskem narečju.

Dramatiziral in režiral jo je Andrej Šubic, ki sledi tradiciji poljanskega gledališča. Visoko z deli Ivana Tavčarja ga spremlja že vse življenje in ko je razmišljal, katero od sporočil romana bi v dramatizaciji izpostavil, se je odločil za breme preteklih rodov, ki se odražajo v posamezniku in jim ta ne more uiti. »Misel 'Pridem pote' je tista, ki odzvanja skozi vso predstavo. Sprašujemo se, ali bo prekletstvo za greh ostalo in zakaj morajo grehe prednikov plačevati potomci.«
Dramatizacija, ki jo je pisal zadnjih nekaj let, je uspela tudi zato, ugotavlja, ker je leta 1981 v priredbi Igorja Torkarja z naslovom Hudič in angel, v kateri je v Šentjakobskem gledališču igral Jurija. »Imel sem širši vpogled, zato je bilo delo zdaj morda nekoliko lažje.«

Od januarja kar 53 vaj
Predstavo je pripravljala ekipa približno 30 sodelujočih, ki so z vajami pričeli januarja letos. »Mnogi, s katerimi sem v preteklosti že sodeloval, so rekli ne, ko so videli, koliko dela jih čaka. Ti, ki so ostali, so bili pa izjemno predani in odgovorni.« Do premiere so našteli kar 53 vaj, večinoma ob vikendih. »Nekatere so bile tako dolge, da tudi na Videm nismo šli,« smeje prizna Šubic. »Le nekaj igralcev je vajenih odra, večina pa je na njem stala prvič. Na začetku so bili tako vsi izenačeni, gradili so se skozi predstavo z odnosom in predanim delom,« pove s ponosom.

Polikarp – glavni lik in pripovedovalec
Besedilo v poljanskem narečju prispeva k dodatni zvočnosti in privlačnosti, spremenjena perspektiva pripovedovanja zgodbe temno senco iz ozadja porine v ospredje, domači igralci pa igrajo zgodbe svojih poljanskih prednikov.
Osrednji lik, Polikarp, ki ga igra Šubic, je obenem tudi pripovedovalec zgodbe. »Zame je Polikarp počelo vsega. Zanima nas, kdo bo breme tega greha, tega prekletstva plačal. Polikarp, ki je vse zakuhal, naj zgodbo še spelje do konca. Izidor je le ubogi prenašalec – pohleven, boječ, vdan v usodo. Polikarpa Kalana in Jobsta Scwarzkoblerja usoda razdruži, potomstvo pa ju znova združi, zato sta onadva tista, ki vodita in spremljata dogajanje na odru. Dal sem ju na lovski preži oz. prižnici,« pojasni svoj izbor tako glavnih likov kot scene. A pokore Polikarp za časa tega življenja ni sposoben opraviti, niti je ne opravi Izidor, svobodo lahko občuti le značajsko močnejši in razumnejši Jurij, ki reši situacijo.
Pomembno vlogo imata Lukež, ki ni samo visoški hlapec, ampak obenem Polikarpova mehka protiutež, ter škof, ki je, kot pravi Šubic »pravi voditelj in razsvetljenec zaostalega ljudstva. Prebrisano je poslal Agato v vodo, ker je vedel, da jo bo Jurij rešil in jo s tem očistil ter ponovno krstil.«
Poudariti je želel tudi padarstvo: »Zanimalo me je, kaj je v ljudeh, ki imajo sposobnost voditi druge ljudi – so napol goljufi – npr. Pasavarca, ki jo odigra Juša Berce. Potuje, zdravi s človeško mastjo, zbira informacije, veliko ve, je nevarna. Še danes ljudje pogosto verjamemo ljudem, za katere mislimo, da nas bodo ozdravili vseh mogočih reči.«

Nadgrajeni režiserski prijemi
Pove, da so izjemno hvaležni Tatjani Peršuh, ki je pomagala z nasveti pri režiji. »Sam odigram močno vlogo, zato sem želel še nekaj pomoči, saj ko igraš, ne vidiš ne sebe ne odnosov na odru. Tatjano so igralci zelo dobro sprejeli. Ko jim je svetovala, so jo upoštevali in prestopali stopnice v sproščenosti in navodilih pri akcijah in reakcijah, ki so bistvo gledališča.« Mizanscena je bila njegova zamisel. »Postavljeno je po moje, že prižnici, vedel sem tudi, da poljanski oder nudi možnost vhoda v spodnji del, kar izkoristim pri prizoru vstopa Agate v vodo.« In nadaljuje: »Finese, črte, akcije, pri tem je bila pa bistvena Tatjanina pomoč.« Za uprizoritev so v društvu predlagali nabavo novih reflektorjev in ureditev prostora na balkonu za tehnično ekipo, kar je izpeljala krajevna skupnost.

Še bodo igrali …
Da so poljanski igralci z uprizoritvijo presegli sami sebe, o tem ni dvoma. Mejo amaterstva so, kar lahko z gotovostjo trdimo, prestopili (vsaj) s profesionalno zagnanostjo. Morda tudi zato, ker Šubic ni človek, ki bi delal stvari polovičarsko. »Ko delam stvari, dam vse od sebe in poskušam doseči sporočilnost. Kaj pa vem, najbrž ustvarjam iz nekega inata, kot je to počel Tavčar po 65. letu, ko so ga želeli odpisati. Pa je še napisal dve svoji najpomembnejši deli – Cvetje v jeseni in Visoško kroniko!«
Na vprašanje, ali si bo predstavo še mogoče ogledati, odgovarja: »Vesel sem uspeha, kličejo nas za nove uprizoritve, doma bomo v jeseni zagotovo spet igrali.«
Vse moči poljanskega kulturnega društva so sicer v teh dneh usmerjene v organizacijo še enega od vrhuncev ob praznovanju 100-letnice Visoške kronike: gostovanje Drame 21. junija ob 19. uri.
Ta bo ob Tavčarjevem najbolj dovršenem delu ponudila nova razmišljanja in odprla nove svetove z vprašanji: smo Slovenci (Poljanci) bolj Izidorji ali Juriji? Ko to isto vprašanje zastavim sogovorniku, ta brez premisleka odgovori: »Polanci smo bel Izidorji. Jest probam ne bit.« Doda še, da se prekletstva, ki visi nad Tavčarjevino, v dolini najbrž osvobajamo tudi z dogodki, kot sta obe predstavi.

Damjana Peternelj