Zbirka starih predmetov Brede in Milana Čemažarja z Murav

Breda in Milan Čemažar imata na Muravah zajetno zbirko starih predmetov, ki se dandanes ne uporabljajo več.

Še ne tako davno je čas tekel drugače, počasneje in ljudje so za svoja opravila uporabljali preprostejše naprave in pripomočke, ki jih še niso gnali električni motorji in računalniški čipi. Naprave niso imele spominskih kartic in njihova uporabnost se ni merila v vatih, vrtljajih in konjskih močeh. Današnji mladi rod se takšnih naprav ne spominja in mladi si niti ne predstavljajo, da so včasih za izdelavo enega suknjiča rabili več dni, prav tako za izdelavo para čevljev. Niti si ne predstavljamo, da so ljudje takšen suknjič ali par čevljev nosili morda celo desetletje ali še več.

Odzvala sem se povabilu Brede in Milana Čemažarja iz Murav, ki imata v svoji hiši urejeno res lepo zbirko starih predmetov. Med izjemnimi primerki, ki jih imata v zbirki, smo obudili spomin na te še ne tako davne čase. Razstavljeni predmeti so lepo restavrirani in dajejo vtis, kakor da jih je nekdo ravno odložil po uporabi ali pa čakajo, da jih nekdo spet vzame v roko in opravi delo z njimi.

V zbirki najprej starodobne smuči
Pred 21 leti je Milan sodeloval pri ustanovitvi Društva Rovtarji, ki ohranja smučanje in kolesarjenje po starem. Prvi primerki Milanovih starin, s katerimi se je pričela zbirateljska strast, so bile stare smuči in oprema, ki je sodila k starodobnemu smučarju. Kasneje mu je terensko delo omogočilo, da je opazil prenekatero starino, in prva od teh je bila preša, ki jo je našel pri Mihu v Suši. Preša je bila sicer razstavljena, a z nekaj truda je zbral vse dele, jo doma očistil sestavil in primerno zaščitil. Pravi, da je to še vedno najljubši razstavni eksponat. Kmalu se je preši pridružil šivalni stroj starega očeta Janka, ki je bil krojač. Zanimivo zgodbo mi je povedal o suknjiču, ki ga je gospa iz Škofje Loke podarila Andreju Derlinku, tudi članu Društva Rovtarji, da ga bo uporabljal na tekmah, ki se jih z društvom udeležujejo. Suknjič mu je bil premajhen, zato ga je podaril Milanu. Doma je opazil našitek na zavihku ovratnika. Na našitku je pisalo: Janko Čemažar, krojaštvo Javorje – p. Poljane. Suknjič je izdelal njegov stari oče.

Z leti se je zbirka povečevala in danes obsega veliko res izjemnih primerkov. Več šivalnih strojev, konjskih komatov, volovskih jarmov. Zbirka več kot dvajsetih starih mizarskih skobljičev, ki jih je Milanu podaril Simon Miklavčič iz Suše, raznovrstnih mlinov in mlinčkov, med katerimi Milan pokaže lep kavni mlinček z letnico 1876, predmetov, ki so se nekoč uporabljali v kuhinji ali v delavnici – naj bo to čevljarski, šiviljski ali mizarski. V zbirki ima Milan tudi stare masivne omare, ki so bile nekoč del bale vsake neveste, in več starih radijskih sprejemnikov. Vse predmete je nemogoče našteti, a njihovo število je izjemno, predvsem pa njihova skrbna urejenost.

Breda in Milan si zaslužita vso pohvalo, da sta vse te predmete rešila in ohranila pred uničenjem in pozabo, da bodo mlajšim rodovom ostali v spomin na davne, skoraj pozabljene čase, ko se ljudem še ni mudilo, ko so si še vzeli čas za druženja ob ročnih delih, kolovratih, statvah, in so še znali živeti brez elektrike ter računalnikov.

Hermina Jelovčan