Že petdeset let zvest vodenju pevskih skupin

Rojen je bil leta 1953 in otroštvo je preživel na domačiji Pri Žagarju v Žabji vasi, kjer so imeli vodno žago ob reki Sori in manjšo kmetijo. Ljubezen do petja je dobil v domači družini, kjer se je veliko pelo, mama je otroke učila dvoglasnega petja. V osnovni šoli, ki jo je obiskoval še v stari stavbi, so bili vsi Žagarjevi otroci vključeni v šolske pevske zbore. Po končani osnovni in srednji šoli je opravil še vojaški rok. Kmalu zatem se je pridružil cerkvenemu pevskemu zboru župnije v Poljanah, kjer je bil organist Janezov sošolec Tone Krek. Ker je bilo v zboru kar lepo število mladih fantov, so na pobudo župnika Bonče začeli peti tudi v moški zasedbi.

To je bila spodbuda, da so leta 1976 sklenili ustanoviti moško pevsko skupino izven cerkvenega okvirja in v to leto sega Janezova pevovodska »kariera«. V tistem času namreč v Poljanah ni delovala nobena druga pevska skupina, zato so pevci pod njegovim vodstvom takoj dobili povabila za petje na različnih prireditvah. Hitro so se naučili različne pesmi, od slovenskih narodnih do pogrebnih, pa tudi partizanske, če je bilo treba. Šlo je za moški sestav devetih pevcev, ki se je poimenoval Nonet Blegoš. Posebno spodbudo so dobili od Štrucarjevega Martina iz Poljan, ki je doživel še predvojni poljanski kulturni utrip, ki pa je bil v povojnem času precej okrnjen. Janezu je podaril staro leseno intonirko, ki so jo pevci uporabljali še pred vojno. Razumel jo je kot simbol nadaljevanja izročila in prevzema skrbi za petje, zato jo hrani še danes. Janez je sicer v osnovi samouk, se je pa tudi strokovno izobraževal na področju glasbe. V letih od 1974 do 1976 je hodil na tečaj solo petja v Glasbeno šolo Škofja Loka. Med letoma 1979 in 1981 pa je na Glasbenem centru Zveze kulturnih organizacij Kranj obiskoval dvoletni seminar za zborovodje. Svojo prvo harmoniko si je kupil kmalu po tem, ko je začel voditi poljanski nonet. Leta 1979 se je poročil z Betko z Dolenje Dobrave, kjer sta si ustvarila nov dom. V istem letu pa se je Nonet Blegoš pridružil Kulturnemu društvu dr. Ivan Tavčar v Poljanah kot pevska sekcija. Leta 1983 je bil naprošen za vodenje MoPZ Uranar, ki je deloval kot protokolarni zbor Rudnika urana Žirovski vrh. Kot je povedal, tako močnega moškega zbora, po številu članov in kvaliteti petja, do sedaj v Poljanski dolini še ni videl, saj so imeli tudi po 16 članov, po štiri na en glas. S tem zborom so gostovali daleč naokrog, Janezu je posebej v spominu ostalo gostovanje v rudarskem Freyming-Merlebachu v Franciji, kjer še živi slovenska skupnost. Ob zatonu rudnika je usahnil tudi ta zbor in prenehal delovati. Še pred tem pa je bil Janez povabljen k vodenju Lovskega pevskega zbora Medvode, kjer je dosegel svoje največje uspehe, in sicer, kot pravi sam, vse, kar si lahko amaterski zborovodja želi: posneli so dve kaseti oziroma zgoščenki klasične zborovske glasbe, med katero so imele posebno mesto tudi lovske pesmi, nastopili so v Cankarjevem domu v Ljubljani ob stoletnici lovstva na Slovenskem ter dvakrat v ljubljanski Filharmoniji na zaključnem koncertu pevskih zborov ljubljanskih občin. Gostovali so tudi po številnih evropskih državah, kjer so razveseljevali predvsem naše izseljene rojake. Z Nonetom Blegoš je zaključil leta 1996, začel pa voditi MoPZ Maj iz Kranja, vse do 2012. Tudi leto 2013 je bilo prelomno: zaključil je z LPZ Medvode, začel pa z vodenjem moške vokalne skupine Pozdrav, najprej kot pevec, po štirih letih pa tudi kot zborovodja. Ta skupina iz Gorenje vasi je delovala do leta 2023. Precej let je vodil tudi narodnozabavno skupino Zimzelen, s katero so popestrili številna praznovanja in prireditve. Od leta 2016 pa do danes vodi moško skupino Zala, kjer je tudi pevec. V njegovi dolgoletni glasbeni »karieri« mu je bil v veliko pomoč pevec in glasbenik Milan Kalan, ki je pomagal pri večini njegovih zborov in zasedb. V veselje mu je tudi nastopanje z bratoma in sestro v sestavu Žabari, kjer je vedno sproščeno vzdušje. Hvaležen spomin ima tudi na glasbenika Tomaža Tozona, ki mu je dal precej koristnih nasvetov. Ob prehojeni 50-letni glasbeni poti je Janez zadovoljen, da je lahko toliko naredil na glasbenem polju, ter sedaj, ko že umirja korake, upa, da bodo njegovo delo poprijele mlajše roke in da se bo še slišala slovenska pesem.

Jure Ferlan