Želela si je biti kot tovarišica Katka

Učitelji podružničnih šol pogosto poudarjate, da vaše delo ni vedno lahko, zagotovo pa je neizmerno lepo. Kako ste doživljali delo na podružnični šoli?
Od nekdaj sem si želela biti učiteljica. Štirideset let in pol sem preživela v tem poklicu, prvih pet let na sedmih drugih šolah, potem pa sem bila 36 let vodja podružnice Osnovne šole Ivana Tavčarja Gorenja vas na Sovodnju. Vsa ta leta, ki sem jih preživela v vaški šoli, zagotovo pomenijo, da sem vendarle nekaj pustila za seboj, čeprav tega nikoli nisem delala zaradi sebe, ampak sem bila z dušo in srcem pri delu. Učiteljski poklic se mi je vedno zdel lep. Je pa res, da sem učila prvo- in drugošolce, ki sem jih šele uvajala na šolsko pot, kar je najbrž drugačen občutek, kot če v višjem razredu dobiš že izoblikovane učence.

Kaj boste po vseh letih dela v šolstvu ohranili v najlepšem spominu?
V štirih desetletjih na podružnici doživiš marsikaj: od obletnic šole in šolstva v teh krajih do plazenja pod šolo in sanacije plazu ter gradnje prizidka in energetske sanacije šolske stavbe. V spominu mi bo ostal tudi žled, zaradi katerega je bila šola zaprta ves teden, in seveda covidna leta, ko smo bili čisto izgubljeni – občutek imam, da sem samo sedela za računalnikom, spala in jedla. Če bi se to ponovilo, sem imela prej v načrtu, da bi se predčasno upokojila. Zelo ljubo pa mi je bilo vse, kar smo počeli ob pouku, med drugim sodelovanje pri projektu Turizmu pomaga lastna glava, saj nam je celo v kraju, ki ni zelo turističen, uspelo poiskati zanimive vsebine. Ko je bilo v šoli še manj otrok, smo s starši hodili na celodnevne ekskurzije. Vsem pa bo najbrž najbolj ostalo v spominu, ko smo leta 2019 gostili srečanje slovenskih podružničnih šol in je v naš majhen kraj prišlo sedemdeset učiteljev iz vse Slovenije.

So pogoji za delo v podružnični šoli drugačni kot v matični šoli?
Pogoji dela so zdaj tudi na podružničnih šolah zelo dobri. Ravnatelji so poskrbeli, da imamo vso opremo, ki jo potrebujemo in smo jo želeli, tako da ni razlike v opremljenosti v primerjavi z matično šolo. Tudi občina je poskrbela za energetsko sanacijo stavbe in druge obnove, po srečnem naključju smo dobili celo telovadnico.

Za podružnične šole na splošno velja, da so močno vpete v življenje kraja. Tudi vaša šola je eno od središč kulturnega življenja na Sovodnju ...
Na začetku učiteljske kariere so mi pri tem pomagali seminarji za učitelje podružničnih šol, kjer so nas spodbujali, da svoje delo delimo tudi s širšo javnostjo, da pokažemo trud učencev tudi navzven. Trudili smo se sodelovati s krajevno skupnostjo in društvi v kraju. Z dramsko skupino naših učencev smo veliko nastopali in še danes skoraj ni prireditve v kraju, na kateri naši učenci ne bi bili zraven. To se mi zdi zelo pomembno, saj tako otroci že v rosnih letih začutijo pripadnost kraju.

Učitelji imate zelo odgovorno nalogo, in sicer mlade pripraviti na življenje in jim pokazati, da je znanje vrednota in nekaj, česar ti ne more nihče vzeti. Če pogledate na generacije, ki so šle skozi vašo učilnico, lahko rečete, da vam je to uspelo?
Lahko, ampak vsekakor to ni bila samo moja zasluga. Sama sem poskrbela za uvajanje, potem so prišle na vrsto druge učiteljice, tudi na matični šoli v Gorenji vasi. Ponosna sem na svoje nekdanje učence.

Danes se veliko govori, da učiteljski poklic ni več tako cenjen kot v preteklosti. Kako je bilo z ugledom pedagoškega poklica, ko ste vi začeli poučevati?
Sama sem bila takrat premlada, da bi razmišljala o ugledu poklica. A če sodim po odnosih, ki smo jih imeli s starši, sklepam, da so resnično cenili naše delo. Mogoče je glede tega danes malce drugače. Sicer pa: kdor dela s srcem in ne šteje minut, včasih celo ur, da naredi, kar ve, da je dobro za otroke, bo zagotovo žel zadovoljstvo.

Kaj vas je navdušilo za ta poklic?
V prvem in drugem razredu sem imela učiteljico Katarino Justin, ki je bila zelo prijazna, nikoli se ni jezila, vsem je pomagala, poleg vsega pa je imela še čudovito pisavo s pisanimi črkami. Ves čas sem si želela postati taka, kot je bila moja tovarišica – kot smo takrat rekli učiteljicam – Katka iz prvega razreda.

Boste pogrešali delo v šoli ali se že veselite novih izzivov, ki vam jih gotovo ne bo zmanjkalo, saj ste dejavni še na številnih drugih področjih?
V bistvu dela ne bom pogrešala, ker sem se odločila, da je štirideset let in pol zadosti; mogoče bom še nekaj časa pogrešala otroški živžav, a ker živim tako blizu, ga še slišim. (smeh) Se mi pa zdi prav, da se človek umakne, ko je čas za to, da poskrbi tudi zase. Ostajam pa aktivna v turističnem in planinskem društvu.

Mateja Rant