Župnik iz Dolenje Žetine

»Ni veliko domačih ljudi, ki bi kaj vedeli o njem. Zasluži več spomina, priznanja in publicitete. To nas drži pokonci v teh nerodnih časih. Ni prav, da pozabljamo na narodno kulturo in može, ki so jo ohranjali in širili med našimi predniki,« je o župniku Pavlu Jelovčanu zapisal Anton Bogataj, avtor številnih kronik o krajih v Poljanski dolini.

Po letu 1885 je v Dolenji Žetini začel nezadržno in dokončno propadati Pipov grunt. Nekaj je bila kriva zemljiška odveza, nekaj nedavna prenova poslopij, največ pa dejstvo, da je predzadnji gospodar Jurij Jeraša otrokom izgovoril prevelike deleže, materi Neži pa mesečni »preživitek« v višini delavske plače. Posest se je z letom 1889 začela razprodajati po delih, zadnji gospodar Jožef Jeraša se je zadolževal pri lokalnih oderuhih in po spoznanju, da ne bo šlo, je pred dolgovi pobegnil v Ameriko. Doma je pustil mater, mlado ženo in tri majhne otroke. Njegov rod je na najlepši in največji posesti v Dolenji Žetini uspešno gospodaril več kot 250 let, vse do eksekucijske dražbe leta 1891. Pri sodni delitvi dražbenine med številnimi upniki posebno pozornost pritegne terjatev dr. Ivana Tavčarja. Po razsodbi c. kr. mestnega sodišča v Ljubljani je imel vknjiženo zajetno vsoto 106 goldinarjev in 50 krajcarjev, kar pomeni, da je ves čas v pravnih zadevah in sporih zadnjega Pipa zastopal pisatelj Tavčar. Asociacija na realno ozadje novele Cvetje v jeseni se ponuja sama po sebi. Tam kmet Mlačan razloži: »Mene ženejo dolgovi v Ameriko, Danijela pa ženska.« V tistem času je bil pri Markušu v Gorenji Žetini za hlapca tržaški najdenec Ludvig Dobrila - »Amerikanec « povratnik ... Propad vsakega grunta je bila priložnost za sosede, ki so si s poceni nakupom širili posest, in prilika za nastanek novih hiš. Leta 1889 je dobre tri orale zemlje kupil Podblegošnikov Pavle Jelovčan, podjeten mož, izučen tesar in človek širokega znanja, poročen z Andrejačevo Marušo. Novo hišo sta dogradila leta 1891 in postala prva Plazničarja v Dolenji Žetini št. 20. Vselila sta se s tremi otroki, rojenimi še na materinem domu: Anton je bil star pet, Pavel tri in Franc dve leti. Za njimi so se rodili še Janez (1891), Marija (1893), Frančiška (1896) in Katarina (1898). Drugi otrok in drugi sin te družine Pavel Jelovčan, rojen 22. januarja 1888, bodoči duhovnik, je torej odraščal v Dolenji Žetini, ki sta jo v času njegovega otroštva prizadeli dve katastrofi: 30. marca 1894 je požar uničil poslopja petim gospodarjem, kar je ostalo, pa je na veliko noč leta 1895 razmajal še potres. Pavlov dom je k sreči ostal cel, oče pa je dobil nemalo dela pri obnovi vasi. Dokaj srečno obdobje te družine se je končalo, ko je pozno jeseni leta 1903 na Tratah pri Gorenji vasi treščilo v nek hlev; oče Pavel je tam tesaril v mrazu in dežju in se tako prehladil, da je 12. marca 1904 umrl za pljučnico. Sledilo je pomanjkanje in revščina. Pavel se je odločil za bogoslovje in kljub stiski pa ob velikem razumevanju in podpori župnika v Javorjah Janeza Pfeiferja šolanje nadaljeval v Gradcu in doštudiral v Gorici. Posledica slabih pogojev je bilo načeto zdravje že v času študija, tako da je po novi maši 12. julija 1914 ostal nekaj časa doma v Žetini, kjer pa tudi matere ni bilo več; njegovega mašniškega posvečenja ni dočakala, umrla je pri 52 letih 3. oktobra 1913.

V domači škofiji Pavel službe zaradi zdravstvenih težav ni dobil, čeprav je bil po enoletnem oddihu bistveno boljšega zdravja. Poskusil je v goriški škofiji in bil z veseljem sprejet. Maševal je najprej v Podbrdu, potem pa je bil v času prve svetovne vojne umeščen kot kurat na Livku pod Matajurjem. Ves čas službovanja mu je bila v pomoč in za kuharico sestra Micka, ki je vedno potožila, da je do nje strog in zahteven. Micka se je po bratovi smrti poročila z Ivanom Medvedom in z družino ostala v Kobaridu. Pavel je umrl 25. septembra 1929, pokopali so ga ob cerkvi sv. Petra in Pavla na Livku pri Kobaridu. O spoštovanju faranov priča zelo lep nagrobnik.

Osebna knjižnica, ki jo je zapustil sorodnikom, pove, da ni bil le teolog, zanimala ga je tudi znanost, predvsem pa arhitektura. Na razglednici, poslani bratu Francetu v Žetino s potovanja po Balkanu leta 1909, navdušeno opisuje arhitekturo zagrebške stolnice, trgov in parkov. Pavel Jelovčan je bil eden tistih duhovnikov, ki so v času trdega fašizma v zasedeni Primorski ohranjali slovensko narodno zavest.

Jože Tavčar