100 let Visoške kronike – Med dejstvi in umetniškim navdihom

4.6.2019

Podoba letečega prašiča nad Visoško domačijo, ki nas zdaj spremlja od Poljan, preko Zminca do Loke, obuja spomin na Tavčarjevo mojstrovino, v kateri je uprizoril del zgodovine Visokega in ljudi, ki so tukaj živeli.

In kakor podoba slikarke Maje Šubic ne odraža resničnega dogodka, tako je tudi sama Tavčarjeva zgodba, čeprav med ljudmi pogosto obravnavana kot povzetek zgodovinskih dejstev, v resnici le dobro izdelan in prepričljiv domišljijski konstrukt. Tavčar je tako oblikoval večplastno zgodbo, v kateri se prepletajo življenja oseb s precej širokega geografskega območja in različnih družbenih statusov, jo umestil v zanimivo časovno obdobje, v katerem je bilo možno ustvariti nepričakovane zaplete in rešitve. Povrh vsega mu je skozi besedilo uspelo posredovati tudi različna idejna stališča, ki jih je zagovarjal v zadnjih letih svojega življenja.
Po nakupu dvorca Visoko je Tavčar prevzel tudi vso notranjo opremo, knjižnico in dokumente o upravljanju posestva prejšnjih lastnikov iz družine Kalan. Vse to je dodobra razvnelo pisateljevo domišljijo: ob dodatnem preučevanju zgodovinskih virov je zelo dobro izkoristil zapuščino Kalanov, nekaj dejstev v zvezi z njimi povzel, nekatera pa preoblikoval, da so ustvarjala vtis enotne zgodbe. Poglejmo nekaj Tavčarjevih prijemov.

Visočani
Pavle Blaznik je v članku Položaj Visočanov v loškem gospostvu opozoril na nekatere Tavčarjeve 'posege', ki so status in zgodbo Kalanov prikazali drugače, kot je to mogoče razbrati iz zgodovinskih virov (rod Kalanov je bil dlje časa prisoten v neposredni bližini Visokega; njihov položaj je bil podoben položaju drugih podložnikov freisinškega gospostva, res pa je bilo, da so si po prevzemu Visokega, zaradi velikosti kmetije in tudi trgovanja v Italiji, zagotovili boljši gmotni položaj).
Tavčar je svojim Kalanom, tako kot drugim likom v romanu, dodelil druga osebna imena: nekatera so izhajala iz imen, ki so bila pogosta znotraj loškega gospostva, visoškemu gospodarju in deklici iz Eirishovena pa bolj redka imena, s katerima sta v romanu še dodatno izstopala (Polikarp je nasploh redko ime, Agata pa ne prav pogosto ime v teh krajih – literarni zgodovinar M. Hladnik omenja, da je sv. Agati posvečena le ena cerkev na Slovenskem).

Krivda in pokora
Izstopajoče bogastvo visoške domačije je morda lahko povod za vprašanje o tem, kako je bilo ustvarjeno. Tavčar pojasnila za to ne ponudi v verjetni prizadevnosti in podjetnosti Kalanov, ampak ga poišče v domnevnem zločinu prvega Kalana, čigar občutek krivde ga usmerja v ravnanju do najbližjih in do drugih. Njegovo spokorno dejanje nato vključi v dogajanje dejansko namišljeno osebo (Agato), ki pa s svojim prihodom spremeni življenje Kalanovih sinov. Breme krivde, ki utrjuje zaznamovanost Visokega s 'slabo energijo', preganja tudi starejšega sina, ki se za pokoro odpravi med vojake. Tukaj gre dejansko le za čisto literarno dejanje.

Čarovništvo
Janez Dolenec je v Loških razgledih podal zapis, povezan s čarovništvom v loškem gospostvu. Kot vire navaja Doneske muzejskega društva za Kranjsko (urednik A. Dimitz, iz leta 1892) in Doneske k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja (F. Kos, iz leta 1894); v njih zasledimo le nekaj primerov obravnav nespodobnega vedenja, malikovanja in bogokletstva, med katerimi so tudi primeri obtožb čarovništva. Dolenčeva ocena je, da v loškem gospostvu »kakšne posebne čarovniške gonje verjetno ni bilo«. V dveh primerih sta obtoženki oproščeni, le leta 1652 je bila na smrt na grmadi obsojena Anica Wudlin, leta 1653 pa Kristina Benedičič na plačilo globe zaradi poskusa zlorabe hostije za čarovniške namene. Dimitz je v svojem prispevku kot ilustracijo preiskovanja povzel del zaslišanja Margarete Žitko (ki je bila oproščena obtožbe) in je Tavčar, ki je menda poznal oba zgodovinska vira, verjetno tam dobil kakšno idejo za uprizoritev sojenja domnevni čarovnici Agati.

Idealizirani ženski liki
Tavčar je glavne ženske like zasnoval izrazito pozitivno: odprtost, prijaznost, zvestoba, privrženost in vendar tudi odločnost in premišljenost se jasno izražajo v njihovih dejanjih. Na koncu Agata in Margareta celo prevzameta vodenje visoške domačije. M. Hladnik meni, da je vzrok temu v Tavčarjevem dobrikanju ženskam: najprej ženi Franji, kateri je bila knjiga posvečena in potem bralkam njegovih knjig, ki so menda predstavljale večino njegovega bralnega občestva. Roman, ki je po svoji zasnovi realističen, s takimi idealizacijami ustvarja romantične elemente v notranji strukturi dela.

Ideje in sporočila
Literarni zgodovinarji se strinjajo, da je Tavčar v Visoški kroniki potegnil črto tudi pod lastnim življenjem in zapisal nekatera spoznanja v trenutku, ko se počasi zaključuje njegovo ustvarjalno obdobje. Obstajajo pa razlike v tem, kaj kdo izmed njih prepoznava v zapisanem besedilu: eni, da je Tavčar proti koncu življenja omilil svoje liberalne poglede in se spogleduje s krščansko etiko; drugi, da je ostal zvest liberalizmu in celo freisinškemu škofu polaga na jezik liberalne poglede.
Zanimiv je tudi odnos do nemštva, ki ga po eni strani vidi kot grožnjo, po drugi pa promovira recept asimilacije nemških nevest v mešanih porokah med Slovenci in Nemkami.
Lahko bi rekli, da je Tavčar v Visoški kroniki načrtno ustvaril nekakšen idejni kompromis, kjer hkrati dopušča prisotnost v izhodišču nasprotnih stališč, vendar predstavljenih na način, da lahko sobivajo in tvorijo povezano celoto.

Visoška kronika Ivana Tavčarja kot literarna zvrst sodi med zgodovinski roman. Ne gre za zgodovinsko kroniko nekega časa in oseb, ki so v tem času živele na Visokem (in drugih mestih, na katerih poteka dogajanje romana), ampak za fikcijo (nekaj, kar je izmišljeno in v resnici ne obstaja). Kot je bilo pokazano, je Tavčar z ustvarjalnimi posegi v zgodovinska dejstva, vstavljanjem novih likov in dogodkov, ki se dejansko niso zgodili (ali so se zgodili drugje, drugim osebam), ustvaril podobo časa, preko katere je sporočal svoje življenjske modrosti. Ta podoba je že od nastanka spodbujala k različnim interpretacijam, bodisi v besedi, dramski igri ali v likovnih izdelkih.
Prašič nad Visokim (ilustracija Maje Šubic) tako predstavlja Tavčarjevo podobo človeške omejenosti, ki je presežena z očiščenjem v vodi Poljanske in Selške Sore.

Uprizoritev igre Visoška kronika tako v poljanskem narečju kot na Visokem v izvedbi SNG Drama Ljubljana in v režiji Jerneja Lorencija, bo pokazala spet nek drug pogled in izpostavila nove vidike tolmačenja Tavčarjevega dela.

Goran Šušnjar

Fotogalerija