22. april – dan Zemlje

Letos že petdesetič obeležujemo dan Zemlje. Tudi situacija z virusom je priložnost, da razmislimo o našem odnosu do Zemlje, ki je še vedno naš edini dom. Kako skrbimo zanjo tudi v luči prehranske samooskrbe?

Kljub razvoju tehnologije smo še vedno življenjsko odvisni od osnovnih dobrin, ki nam jih zagotavlja narava: zraka, vode in hrane. Kisik proizvajajo rastline, tudi čiste vode ni brez delovanja rastlin in mikroorganizmov. Hrano znamo pripraviti, ne pa tudi narediti. V naravi danes sicer naberemo manjši del naše hrane, a vse domače živali in kmetijske rastline so nastale iz divjih prednikov. Kmetijstvo je tudi zelo odvisno od brezplačnih storitev, ki jih nudi narava. Brez biodiverzitete oziroma pestrosti vsega življenja ni rodovitne prsti, opraševanja in ugodnega podnebja.

Nič od tega ni samoumevno. Letno samo zaradi onesnaženega zraka umre sedem milijonov ljudi, v Sloveniji več kot 2.000, vendar tega nihče ne obeša na veliki zvon. Kakšno srečo imamo s pitno vodo, se zavemo šele, ko potujemo po delih sveta, kjer lahko pijejo samo ustekleničeno vodo.

Glede hrane vsi vemo, da že dolgo nismo samooskrbni. A ker imamo nadpovprečno veliko trgovin, v katerih se da dobiti veliko uvožene hrane, ki je za nameček še cenejša, se večina s tem ni kaj dosti obremenjevala. Verjetno je tudi nekaj na tem, da Slovenci pri hrani radi privarčujemo kak evro in ga investiramo v dober avto. Sosed pač ne vidi na naš krožnik. Cenejša je sicer le na videz, saj uvažanje hrane pomeni manj delovnih mest za naše kmete in delavce v prehranski industriji, dobičke pa poberejo v glavnem tuji trgovci. Res je tudi, da nekateri zaradi nizkih dohodkov žal niti nimajo izbire in so prisiljeni kupovati najcenejše.

Sredi februarja sem bil na okrogli mizi, kjer je predstavnik sindikata kmetov rekel, da »ko bo kriza, bodo vsi imeli sorodnike na kmetih«. In kriza je prišla tako rekoč čez noč. Prišel je virus, hiteli smo v trgovine in se spraševali, kako bo z oskrbo s hrano.

Samooskrba je postala ena od osrednjih tem, ne samo pri pridelavi hrane. Pred desetletji smo bili skoraj samooskrbni, danes smo daleč od tega. Leta 1968 smo na primer v Sloveniji pridelali vsaj 640 tisoč ton krompirja, danes le okrog 70 tisoč, pojemo pa ga 150 tisoč ton. Pri mesu in mleku je statistika bolj ugodna, a veliko našega mleka in mesa konča na tujih mizah. Izvoz pokrije uvoz hrane, ki je pogosto manj kakovostna.
Seveda se samooskrbe ne da vzpostaviti čez noč. To ne zadeva samo kmetov, ampak celotno družbo. Potrebno je dolgoročno sodelovanje države, kmetov in potrošnikov. Kmetovanje mora kmetu omogočati dostojno življenje.

Mogoče bo kdo rekel, da več hrane pomeni več kmetijstva, več kmetijstva pa pomeni večji pritisk na naravo. To gotovo drži, vendar rešitev ni v uvažanju, kajti uvažamo predvsem hrano, ki je pridelana okolju še bolj neprijazno, okoljski problem pa prelagamo na druge. Transport na velike razdalje je problematičen tudi zaradi trošenja energije. Zakaj bi jedli borovnice iz Južne Amerike, jagode iz Španije ali Afrike, hruške iz Indije, orehe iz Severne Amerike? Zakaj sploh bi morali vse leto imeti na voljo vse sadje? Ne bi raje uživali sezonske lokalno pridelane hrane, ki ima tudi največ vitaminov?

Težavo z vplivom kmetijstva na okolje lahko rešimo z razvojem bolj prijaznih tehnologij pridelave. Temu bi morali posvetiti veliko več pozornosti. Ni enostavno, a gotovo je še precej rezerve, tako v raziskavah kot v prenosu znanja v prakso. Pridelava hrane danes je znanost tudi zaradi podnebnih sprememb, ki zahtevajo nenehno prilagajanje tehnologije.

Samooskrbo lahko povečamo tudi z bolj preudarno uporabo hrane. Menda vsak prebivalec letno v povprečju odvrže kar 68 kilogramov hrane, količina pa še narašča. To je nedopustno tako z okoljskega kot etičnega vidika.

Torej, podprimo naše kmete, jejmo lokalno pridelano hrano, kupujmo pa le to, kar bomo tudi pojedli. Tako bomo ohranili naše podeželje, okolje in zdravje.

Danilo Bevk