Iz OŠ Ivana Tavčarja Gorenja vas

23.4.2020

S hitrim vlakom skozi koronapočitnice

Že februarja smo poslušali, da se je na Kitajskem začela širiti huda in nevarna bolezen covid-19, zapirali so podjetja, trgovine, šole, ustavili javni promet, ulice so opustele. Nismo verjeli, da se lahko to zgodi tudi pri nas. Vendar se je, saj so šole 16. marca zaradi koronavirusa do nadaljnjega zaprle vrata in pouk je stekel na daljavo. Člani novinarskega krožka OŠ Ivana Tavčarja so opisali svoje izkušnje o času pandemije. Iz njihovih izjav je razvidno, da imajo zelo različna mnenja. Kakšni bodo rezultati njihovega samostojnega učenja doma, se bo pokazalo po vrnitvi v razrede in v neposrednem stiku z učitelji.

Lotti Klara Kovačič pravi, da moramo biti zelo previdni in storimo vse, da preprečimo nadaljnje širjenje bolezni. Način šole na daljavo ji je zelo všeč, saj se ji zdi, da je zdaj manj obremenjena z učenjem. Navodila učiteljev so jasna. Če ji niso, pa jih preko elektronske pošte razložijo učitelji. Za preživljanje teh tednov čisto vsem priporoča, naj delajo tisto, za kar jim med šolo zmanjka časa.

Manca Trček se zaveda, da bomo nekoč otrokom in vnukom pripovedovali, kaj smo doživeli. Zdi se ji čudno, da se o drugih boleznih in virusih ne govori prav nič. Prav je, da smo kot država sprejeli stroge ukrepe za zajezitev epidemije, saj je to edini možni način, da se širjenje virusa ustavi. Manci in njenim staršem šola na daljavo ne predstavlja velike obremenitve. Zelo pomembno se ji zdi, da dela sproti, da se ji snov ne nabere. Vsa navodila, ki jih dajejo učitelji, so povsem jasna. Zdaj, ko snov obravnava sama doma, dela sproti, se v snov še bolj poglobi in si tako še več zapomni. Vsi učitelji na e-mail odpišejo zelo hitro in ceni njihov trud za učence. V veliko pomoč so I-učbeniki. Upa, da se bo to grozno stanje po vsem svetu, predvsem pa v Sloveniji, čim prej končalo in bomo lahko vsi nadaljevali normalno življenje.

Lučka Peternelj hvali spletne učilnice, ki jih pripravljajo učitelji. Starši mlajših učencev in starejših otrok, ki imajo učne težave oziroma niso samostojni ali odgovorni, so precej obremenjeni, saj morajo otroke spodbujati k učenju. Šolarji dneve preživljajo različno, nekateri telovadijo, drugi gledajo televizijo, spet tretji igrajo igrice na računalniku, vsi pa se učijo, da ne bo večjih težav z razumevanjem, ko se vrnejo v šolo. Situacija je zelo resna, a zaustavimo jo lahko samo vsi skupaj, zato ostanimo doma, da se rešimo virusa.

Maja Šturm priporoča, da moramo ostati mirni in slediti varnostnim ukrepom, dobro umivati roke in se ne družiti s prijatelji.

Nina Frelih je spoznala, da je bolje, če v dani situaciji ne razmišljamo negativno, saj tudi to vpliva na naše počutje. Življenje v karanteni je lahko zanimivo ali pa dolgočasno, če ne počneš nič in si slabe volje. Šolarji večinoma dopoldne delajo stvari za šolo, popoldne pa se zabavajo, hodijo na sprehode in športajo doma. Odrasli in mladi spremljamo medije in se zanimamo za dogajanje. V tem času so še pomembnejši higiena, zdrav način življenja in čim manj neposrednih stikov z drugimi ljudmi.

Mojca Krek čuti, da učenje na daljavo zanjo ni velika obremenitev in da s tem tudi njeni starši niso obremenjeni, ker vse za šolo konča, še preden pridejo iz službe. Učitelji dajejo zelo natančna in jasna navodila, kar tudi pripomore k dobremu in neobremenjenemu delu. Verjame, da je tudi za učitelje težko, saj se s takimi razmerami prvič srečujejo in so se morali tudi sami privaditi na nov način dela.

Urban Slabe je svoje doživljanje šole na daljavo ponazoril z vlakom: »Po 25-ih dneh karantene smo učenci končno ujeli vlak, ki se mu reče delo od doma. Prve dni pouka na daljavo lahko primerjam z vlaki v Indiji. Nemalokrat so vlaki tako polni, da je položaj sardel v konzervi zavidljiv. Kdo bi se torej trudil, da bi se tlačil na prepolne vlake? Sledi panično razlaganje staršem, da še tako besno klikanje ne bo pomagalo, da bi besedica 'error' izginila z zaslona ob nalaganju snovi. Naj se vlaki malo vozijo, jutri je še en dan. Po nekaj dneh posedanja na postaji nam je vseeno postalo dolgčas, pa tudi vlaki niso bili tako natrpani. Drug za drugim smo se posedli v vagone in ugotovili, da se nam skozi okna odkriva prav čudovit razgled. Počasi smo začeli uživati v potovanju skozi deželo znanja, žal pa je bil prvi vlak že daleč naprej. A še najboljši vlaki imajo šibke točke. In Ahilova peta tega vlaka je bil njegov najhujši sovražnik, imenovan tajni agent Vikend. Vsakih pet dni najde razlog, da ustavi vse vlake za dva dneva. Učenci pa smo to priložnost zgrabili in smo se dva dneva, ko so bili vlaki ustavljeni, peljali z avtobusom zaostankov. Ugotovili smo, da smo še vedno v zaostanku. Šli smo na sedež tajne službe Nedelo in prosili agenta Vikend, naj nam naredi uslugo. Prosili smo ga, naj na tirnice pošlje hitre vlake, ki bodo popravili naš zaostanek. Uslugo nam je zares izpolnil in na tirnice poslal tri hitre vlake; to so bili vlaki, ki so poskrbeli, da tisti dan ni bilo slovenščine, matematike in angleščine. S tistimi vlaki smo dokončno ujeli prvi vlak in šola na daljavo se je popolnoma normalno nadaljevala.«

Novinarski krožek

Fotogalerija