Iz zakladnice rodnega Malna - 3. del

Po dveh že objavljenih člankih na temo odnosa do (kulturne) dediščine in krajine na Poljanskem dodajam še tretjega, zadnjega.

Imeli smo nekaj mesecev časa za razmislek in sedaj se vprašajmo: se pri gradnji v zadnjih nekaj desetletjih držimo načel trajnostne gradnje, ki bo hkrati tudi skladna z identiteto naroda in okolja? Bodo sedanje globalno naravnane novogradnje potomcem utrjevale slovensko narodno zavest? Se kdaj posvetujemo s sosedstvom pri izbiri fasadnih in strešnih barv ali v splošnem pri izgledu hiše? Se zavedamo, da so kozolci v preteklosti zaradi slovenske narodne simbolike pri tujcih na našem ozemlju že vzbujali razprave o njihovi smiselnosti in možnostih odstranitve (o tem je pisal Jože Stabej, slovenski etnograf). Vprašanja so hkrati retorična, ob razmišljanju pa bi vas spomnil, da smo skladnost v gradnji na Slovenskem in tudi na Poljanskem imeli še pred 2. svetovno vojno. Objekti kulturne dediščine in veliko še zdaj stoječih starejših objektov v splošnem je bilo zgrajenih skrbno in z lokalnimi materiali pod budnim očesom mojstrov. Ti niso imeli le znanja o fizičnem delu, ampak tudi dovolj teoretične podlage in predvsem oblikovan občutek za 'lepo'. Tudi mojstri, ki so gradili še tako preproste hiše in kozolce, so posedovali podobno znanje, le da tega niso dobili v knjigah, ampak je bilo posredovano iz generacije v generacijo skozi kontinuiteto dejavnosti.
Uporaba naravnih materialov in veziv
Pri večstoletni starosti nekaterih objektov pomislite samo na to, da v preteklosti niso uporabljali betona, ampak le naravna veziva (apno, glina). Na mnogih starih hišah in cerkvah imamo še zdaj prvotna, več sto let stara lesena ostrešja. Sam sem si za vse večne čase pri raziskovanju cerkve Marijinega vnebovzetja na Gori nad rodno vasjo Malenski Vrh zapomnil zrezljano letnico pri tramu v turnu iz začetka 18. stoletja, ko so cerkev barokizirali. Kar pa je najbolj pomembno, tako domačini (naši predniki) kot gradbeni mojstri so se zavedali, da bo le z naravnim okoljem skladna gradnja prineslo kakovostno bivanje. Dokazi o takšnem trajnostnem razmišljanju še zdaj obstajajo v obliki knjig, fotografskih arhivov, v spominu starejših ljudi in nenazadnje še vedno okoli nas pri objektih kulturne dediščine in v splošnem starejših objektov – kozolcev, hlevov, sušilnic, kašč, mlinov, mostov, hiš in tudi cerkva.

Sodobna gradnja in tradicija z roko v roki
Ponekod na Poljanskem lahko vidimo, da ima marsikatera družina še vedno smisel za kulturo grajenja. Tako je kar nekaj novogradenj, obnovljenih ali na novo postavljenih kozolcev, kjer so bile uporabljene sodobne tehnike gradnje in materiali, a naslonjeni na lokalno tradicijo. V hribih lahko občudujemo hlev, ki mora zaradi sodobne sušilnice v zgornjem delu imeti vse stranice zaprte, pa vendar so prezračevalne line zelo lično naslikane na fasado. Poleg lin vidimo tudi poslikavo s svetim Florjanom, zavetnikom prostovoljnih gasilcev. Najdemo številne s senom obdevane kozolce. Na slikovitih lokacijah v naših domačih farah že stoletja stojijo cerkve, ki jih po svojih najboljših močeh, a ne vedno tako bi morali, obnavljamo in vzdržujemo. Kar nekaj mladih na Poljanskem obnavlja objekte, kjer so pred njimi že gospodarile številne generacije prednikov. Svoje k mozaiku ohranjanja slovenske dediščine postavlja tudi občina – na Visokem lahko opazujemo zgledno zgodbo obnove Tavčarjevega dvorca.
Složnost med sosedi za zgled
V zadnjih letih se mi je najbolj vtisnila v spomin izkušnja iz vasi Četena Ravan pod Starim vrhom. To mi daje upanje, da bo v prihodnosti na Poljanskem še možno ustvarjati skladno kulturno krajino. Vaščani se pretežno ukvarjajo s kmečkim turizmom, kmetovanjem, nekaj pa je tudi družin, ki niso vezane na turistično naravnano življenje. Za zgled nam je lahko njihova složnost. Vaščani imajo veliko skupne kmetijske mehanizacije, ki si jo posojajo med seboj, skupaj poskrbijo za večje turistične skupine, da bi center vasi lepše izgledal, so večino električnih in telefonskih kablov, prej visečih med hišami, s skupno akcijo in pod budnim strokovnim očesom zakopali v zemljo. Marsikdo se verjetno še spomni letošnje zime, ko so na svoja bivališča prvič namestili novoletne lučke s poenotenim izgledom. Gledajo že tudi v prihodnost in načrtujejo enotno zgodbo pri izgledu fasad. Vse to seveda ne bi bilo možno, če ne bi stopili skupaj in stremeli k skupnemu cilju – imeti boljšo izkušnjo medsosedskega bivanja, ohraniti in nadgraditi dobro zapeljano delo svojih prednikov in poskrbeti, da bodo tudi potomci lahko složno skupaj gospodarili.

Kako do sprememb na bolje?
Za zaključek bi podal še pet priporočil, ki bi na Slovenskem najbolj pomagali pri spremembah tako miselnosti v glavah kot posledičnih spremembah na bolje pri gradnji:
1) Ljudje bi morali arhitekturo z lokalnim okoljem in pokrajino skladno grajenih hiš vzeti spet za svojo, kot so jo predniki pred nami.
2) Z gradnjo ne vplivamo samo nase, ampak na celotno skupnost in tudi na kakovost bivanja naših potomcev, z nepremišljeno gradnjo in obnovami se degradira pokrajina. Znebiti bi se morali tudi tipičnega egoističnega razmišljanja 'Denar je moj, naredil bom tako, kot meni paše!'
3) Vpeljati bi se morali javni arhivi s slikovnimi in shematskimi priporočili za izgled objektov na ravni občine oziroma pokrajine. Občinski prostorski načrt (za našo občino ima 79 členov) sicer tekstovno definira vse o izgledu objektov. Kot kaže, pa to ni dovolj.
4) Ustrezno poučiti krog ljudi (izvajalce, gradbene inženirje, arhitekte, investitorje) o kulturi gradnje, tudi sebe prištevam v ta krog, saj se človek nikoli ne more preveč koristnega naučiti.
5) Začeti že pri vzgoji otrok in nadaljevati v mladih letih (šole, tabori, knjižice, skupinske naloge, kjer bi otroci raziskovali lokalno kulturno dediščino, se skrivali in lovili v kozolcih ...), otroci so namreč naša dediščina in naša prihodnost. Če bodo mladi imeli trdno narodno in lokalno zavest, navezanost na našo zemljo in možnost skladnega gospodarjenja, lahko z zaupanjem gledamo v boljšo prihodnost.

Uroš Gantar (040/304-257)