Potrjena zapora Vrata med Poljansko dolino in Cerknim

S potrditvijo še ene od zapor, ki sodi med najpomembnejšo kulturno dediščino pri nas, postaja slika obrambnega sistema celovitejša.
Poznorimski zaporni sistem, ki je služil nadzoru nad trgovino in premiki prebivalstva ter vojska na ozkem prehodnem območju jugovzhodnih Alp, velja za največji rimskodobni arhitekturni podvig na ozemlju današnje Slovenije. Tu je deloma potekala tudi severovzhodna meja antične Italije. Posamezni ostanki zapor se raztezajo med Kvarnerskim zalivom na Hrvaškem in Posočjem v Sloveniji. Zapore so enakomerno nanizane od Reke na Hrvaškem proti severu do najbolj utrjenega dela med Vrhniko in Ajdovščino. Od tu do najsevernejše poznane zapore pri Zarakovcu v Baški grapi je na prostoru Cerkljanskega hribovja prazno območje. Kot so zapisali v sporočilu za javnost, je iz arhiva razviden daljši rimski zid, ki je varoval prehod iz Poljanske doline v Cerkno na grebenu, imenovanem Vrata.

Na terenu neviden
V 60. letih prejšnjega stoletja je zgodovinar Pavle Blaznik na osnovi 200 let starih skic zahodne meje loškega gospostva pravilno umestil omenjeni rimski zid na greben med Planino in Podplečami, a ga raziskovalna skupina arheologov pod vodstvom Jaroslava Šašla ni našla. Odkrit je bil šele v začetku 80. let 20. stoletja. Arheologinja Nada Osmuk, ki je sledila trasi rimske ceste (prelaz Vrata nad Podplečami iz Cerknega proti Hotavljam), je na grebenu opazila obrise ostankov močnejšega zidu, ki so potekali v smeri sever–jug. Odkrite ostanke malte in obrise zidu je že takrat pripisala omenjenemu zapornemu zidu.

Več metrov zidu uničenih
Zapora Vrata se nahaja na prelazu med Poljansko dolino in Cerknim, katerega strateški pomen dokazujejo tudi številni ostanki vojaških objektov iz drugih obdobij. Zid na južnem delu trase v dolžini 130 metrov je bil zaradi večjih kmetijskih posegov povsem uničen v 90. letih prejšnjega stoletja. Osrednjih 360 metrov trase je bilo uničenih v času med obema vojnama. Italijanska vojska je tu v okviru izgradnje Alpskega zidu namestila težko oborožitev, da bi utrdila mejo med Italijo in Kraljevino Jugoslavijo. Na severnem delu trase so ostanki zidu le v dolžini 250 metrov. Na gozdnih tleh so vidni kot zemljen, približno en meter širok nasip, iz katerega ponekod štrlijo kamni. Celotna zapora je merila vsaj 740 metrov.

Rimljani prodirali skozi Poljansko dolino
»Rimljani so zapore postavljali na območjih prehodov rimskih cest, zato lahko sklepamo, da je bil prostor med Škofjo Loko in Posočjem precej bolj dinamičen in poseljen, kot smo domnevali. Že ko so Rimljani zasedali območje današnje Slovenije, so prodirali tudi čez Cerkljansko in Škofjeloško hribovja,« pojasnjuje arheolog Jure Kusetič, ki aktivno dela na projektu Claustra+ (Čezmejna destinacija kulturnega in zelenega turizma Claustra Alpium Iuliarum). Glavna povezava proti Italiji je sicer vodila čez Ljubljano (Emona) in Ajdovščino (Castra) v Oglej (Aquileia), vendar je bila v nemirnih časih poznorimskega obdobje nevarna, zato se je promet po njej zmanjšal. »Najbolj se ponujata cesti prek Blok in Poljanske doline, torej severno in južno od glavne ceste. Antične naselbinske najdbe z območja Poljanske doline pričajo o naseljenosti prostora, posledično je bilo v kriznih poznorimskih časih ta prehod treba tudi zavarovati in nadzirati.«

Lidija Razložnik