Svetovni dan Zemlje

Zemljo kot planet, fotografiran iz vesolja, vrečo zemlje iz trgovine, prgišče zemlje v lončku na okenski polici, brezkončno njivo koruze, marsikaj. Sam si pod tem izrazom predstavljam cvetoč in negovan travnik, obdelano njivo krompirja ali žita, gozd z različnimi drevesnimi vrstami, razvojnimi fazami in živalmi, potoke z ribami in vidro, sadovnjake z vso pestrostjo avtohtonih sadnih vrst, ptičje petje, lastovke v hlevu, oglašanje ruševca in velikega petelina, sončni zahod nekje na morju. Posamezne kmetije, velika mesta, gore smeti in plastike, pozidane njive – vse to je zame Zemlja. Predvsem pa dobrine Zemlje, ki že 2700 let omogočajo življenje, preživetje in razvoj človeške populacije na področju pod Blegošem. Neštete generacije rodov naših prednikov so s pridnimi rokami, svojim delom, odpovedovanjem in skrbnostjo ustvarile, očem obiskovalcev iz urbanih središč, tako želen in obiska vreden košček kulturne krajine. 

Do šestdesetih let prejšnjega stoletja so bile podeželske vasi prehransko samooskrbne. Vso hrano je prebivalstvo pridelalo samo, v sozvočju z danostmi narave. To ravnotežje so konec 19. stoletja začeli rušiti posamezniki, ki so v znak prestiža naselili jelenjad, medvede in kozoroge. V reke in potoke je človek pred desetletji naselil šarenko, v gozdove muflone. Danes se na Gorenjskem, z denarjem EU-projektov, ponovno naseljuje risa, povečuje število volkov, širi območje medveda in šakala. Vse zveri za svoje preživetje potrebujejo hrano, in to ne malo. Samo volk dnevno požre od tri do šest kilogramov mesa. Na Gorenjskem po ocenah strokovnjakov živi okrog dvajset volkov, ki dnevno zaužijejo enako količino mesa kot vsi prebivalci Poljan in Dobja skupaj. 

Večino hrane zverem v naravi predstavlja divjad, predvsem jelenjad. V strategiji ohranjanja volka je zapisana usmeritev, da je treba gospodarjenje z divjadjo prilagoditi tako, da se zverem zagotovi zadostna količina naravne hrane. Število jelenjadi se je v zadnjih 25 letih povečalo za trikrat, kar je vidno tudi po škodah v gozdovih Poljanske doline, kjer je le ta vrsta divjadi opredeljena kot nezaželena. V osrednjem delu njenega areala, v Karavankah, na Pokljuki in Jelovici, je stanje zaradi njene preštevilčnosti katastrofalno. Objedenost je tam daleč največja v vsej Sloveniji ⁽¹⁾. Iz gozdov izginjajo mlade jelke, macesni, hrasti in plemeniti listavci. Naravna obnova gozdov je s tem onemogočena. Nekoliko boljše je stanje na Cerkljanskem in v Škofjeloškem hribovju. 

Mati Zemlja bo razne "preštevilčnosti" reševala na svoj način. Z raznimi boleznimi dokazuje človeku, kdo je od koga odvisen. Zemlja brez človeka lahko preživi, obratno je nemogoče. Tudi za preštevilčno jelenjad bo Zemlja našla "naravno rešitev". Ob tem pa človeka žalosti dejstvo, da stroka, politika in drugi odločevalci dajejo prednost jelenjadi, hrani za volka, pred možnostjo sonaravne obnove poškodovanih gozdov.
(1) Dvoletni načrt za II. Gorenjsko LUO za 2021 in 2022 (str. 29–34)

Franc Miklavčič