Zgodovinski večer s prof. ddr. Igorjem Grdino v Poljanah

9. maja je v Kulturnem domu v Poljanah v sklopu praznovanj ob 100-letnici Visoške kronike potekal zgodovinski večer s prof. ddr. Igorjem Grdino. V svojem predavanju je osvetlil ekonomske, socialne in kulturne razmere, ki so vladale v Evropi, na Slovenskem in Poljanskem v času, ki ga v svojem romanu Visoška kronika opisuje dr. Ivan Tavčar.

V svoji predstavitvi se je najprej dotaknil zgodovinskega obdobja, v katerem je nastala Visoška kronika. Predstavil je obdobje pa tridesetletni vojni, saj Tavčar v svojem romanu prikazuje bogastvo Kalanovega rodu kot posledico omenjene vojne. Natančen zgodovinski pregled je Grdina nadgradil s povezavo dogajanja in načina Tavčarjevega pisanja v romanu; ko Tavčar v retrospektivi pripoveduje o tem času, namreč pripoveduje realistično. Tavčar je razumel čas, o katerem je pisal, je prepričan Grdina. S tem, ko je pokazal, kako so Kalani obogateli, je pokazal na samo jedro vojne. »Ivan Tavčar je vendarle bil pisatelj, ki je ne le veliko preštudiral, preden je vzel pero v roke, ne le da je poznal in razumel človeško dušo, ampak je razumel tudi logiko dobe, o kateri je pisal.« To je po mnenju Grdine zelo težko, a Tavčarju je v Visoški kroniki uspela globlja historizacija – postavitev dogajanja besedila v logiko tistega časa. Meni, da lahko obžalujemo, da dela ni nadaljeval, kot je nameraval. »Ivana Tavčarja so očitno privlačevale zgodovinsko pomembne in živopisne dobe.« Imel je poseben dar, s katerim je priklical žive ljudi pred bralčevo domišljijo, hkrati pa je tudi okolje, v katerem junaki živijo, znal orisati zelo živo. »Večni Tavčar je Tavčar umetnik,« je prepričan Grdina in si zasluži vso našo pozornost.
V drugem delu predavanja se je posvetil čarovniškim procesom. Čarovniški proces je Tavčar postavil v obdobje, ko jih je bilo na Slovenskem največ. Pri romanu gre v primeru čarovniškega procesa za maščevanje in ne toliko za to, da bi ljudje verjeli v čarovnice. Pisatelj je poleg čarovniških poznal tudi pravosodne procese tistega časa. Tavčarjev stil je arhaičen, pravi Grdina, a hkrati popolnoma razumljiv. Roman poleg tega omogoča dramatizacijo. Letos bomo z dvema uprizoritvama Visoške kronike (predstava SNG Drame Ljubljana in uprizoritev KD dr. Ivana Tavčarja Poljane) lahko videli, kaj pomeni pisati takšno besedilo. Zanimivo bo primerjati, katere dele besedila se da postaviti na oder in kaj bo ostalo v romanu, je prepričan Grdina.

Prof. ddr. Igor Grdina je po končani gimnaziji v Celju študiral zgodovino in slavistiko na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in leta 1988 diplomiral. Od leta 1989 do 2004 je bil zaposlen na Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je bil nazadnje redni profesor za starejšo in novejšo slovensko književnost. Eno leto je predaval tudi na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Sedaj je znanstveni svetnik na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU, sodeluje z Inštitutom za civilizacijo in kulturo in kot redni profesor predava na programih Kulturna zgodovina in Interkulturni študiji – primerjalni študij idej in kultur na Univerzi v Novi Gorici. Doktoriral je iz slavistike in zgodovine, raziskovalno pa se ukvarja predvsem z zgodovino starejše slovenske književnosti, s kulturno zgodovino in politično zgodovino 19. stoletja.

Predavanje sta z glasbenimi točkami popestrili učenki Glasbene šole Škofja Loka, in sicer na klavirju Marija Omejc, na flavti pa Jerca Bogataj ob klavirski spremljavi prof. Katarine Tominec. Milena Alič in Anton Debeljak, člana občinske projektne skupine za pripravo dogodkov ob obletnici, sta ddr. Grdini in nastopajočim ob koncu poklonila v faconetel (robec, ruta) zavit čokoladni zlatnik – spominek, ki ga bo odslej mogoče kupiti v dvorcu na Visokem.

Kristina Zajc Božič