43. Pohod na Blegoš

Planinski društvi Gorenja vas in Škofja Loka sta 12. maja letos že 43-ič vabili na tradicionalni pohod na Blegoš, ki so ga v meglo, dež in nizke temperature zavili ledeni možje. Slovesnost so zato pripravili kar v koči.

Na harmoniko je mimogrede na željo prisotnih zaigral Roman Kavčič, nastopile so Šefle: Ana Potočnik, Tanja Štibelj, Brigita Klemenčič – dekleta, ki jih je ustvarjanje ob glasbi povezalo v vrtcu.
S skladbo iz muzikala Mamma mia v poljanskem narečju so se predstavili člani planinskega krožka gorenjevaške osnovne šole, ki so obenem tudi pevci mladinskega pevskega zbora. Njihova mentorica Neža Erznožnik je na Blegošu ob sončnih vzhodih iskala navdih za priredbe Abbinih pesmi.
Ne le za navdih, včasih je ob izjemnih vremenskih razmerah Blegoš povod tudi za sprejemanje odgovornih odločitev in strumnih dejanj organizatorjev. A Blegoš je Blegoš, najsibo obsijan s sončnimi žarki ali pa pokrit z belo kapo in ječeč od nizkih temperatur … »Ne more biti zmeraj samo lepo vreme. Organizatorji smo vsega navajeni, prav nič nas ne odvrne od tega, da vas ne bi pohodnikov počakali tu ob koči, morda samo z nekoliko okrnjenim programom,« je zbrane nagovoril Rafael Krvina, predsednik PD Gorenja vas, ki je pohodnikom jubilantom podelil priznanja.
Slavnostna govornica je bila Lucija Kavčič, direktorica Zavoda Poljanska dolina. Omenila je, da je bil Blegoš velik navdih tudi našemu pisatelju Ivanu Tavčarju, ki ga omenja v prenekaterem svojem delu, tudi v Cvetju v jeseni. Izpostavila je pohodno pot Cvetje v jeseni iz Poljan na Blegoš ter vse povabila na organiziran pohod v avgustu, saj je lanski zaradi slabega vremena odpadel. Obenem je spomnila še na druge dogodke, ki so povezani s Tavčarjem, predvsem v luči letošnjih praznovanj 100-letnice Visoške kronike, zaključila pa s hudomušnimi utrinki pohodniških potepanj svoje družine.

Četudi obiskovalcev letos ni bilo veliko, so vsaj tisti, ki so Blegoš ob tradicionalnem pohodu obiskali, dokazali, da za planince z ustvarjalnim navdihom vreme ni razlog, da se ne bi podali na pot. Ob koči so pod šotorom lahko prejeli nov vpis v knjižico, si dali izmeriti sladkor in krvni tlak ter se spustili po zipline-u.
Bilo je toplo, prijetno, domače … tako, kot je običajno med pohodniki, ki so navajeni hoditi skupaj in se zanesti eden na drugega na planinskih poteh.

Damjana Peternelj