Božič – priložnost za nov korak

Prepričan sem, da mi boste pritrdili. Res, takšnega, kakor bo letos, pa še ni bilo … Pa ne samo zaradi virusa. V čem je potemtakem ta enkratnost božiča? V nas, v našem doživljanju. Ne razumite narobe, a božič je zares praznik razpoloženja. Drugače ga doživljam kot otrok, drugače kot starček, ko ne vem, ali ni zadnji v tem življenju, drugače kot zdrav, drugače kot oseba z odločbo o tehnološkem višku v žepu, drugače v razumevajoči družini, drugače v postopku za ločitev. Naj bo naštevanja dovolj. Ob božiču se poveča slutnja, kaj naj bi ta praznik bil, po drugi strani pa občutimo velikokrat boleč razkorak med željo in resničnostjo. Če govorimo, da je božič družinski praznik, pomeni, da izkušamo lepoto družine, skupnosti. Vezanost, morda bolje povezava z drugimi, je tista, ki omogoča, da bo izpolnjen prvi pogoj oziroma okvir praznovanja božiča. Naslednji korak pri doživetju božiča pa je vsebina, ki presega zgolj telesno bližino drugih. Pomembno je namreč, kako gledam na ljudi, ki so ob meni, kakšna očala uporabljam in koliko pustim, da drugi s svojim pozitivnim ali morda slabim razpoloženjem obogatijo oziroma siromašijo moj svet. Gre za relacijo, za odnos. In tu se največkrat lomijo kopja. Razočaranja, ki pogosto nagradijo naša prevelika pričakovanja, se nam ne dogajajo samo zaradi drugih. Ko govorim o štiritedenski pripravi na božič z adventom, hočem poudariti predvsem, da tudi sami sebe pripravimo, gradimo boljše razpoloženje znotraj sebe, torej v nas samih, ki ga bomo potem delili naprej. Gre zlasti za ozračje naklonjenosti, drobnih pozornosti, iskrenega sprejemanja.
Naše obnašanje do bližnjih je kot bumerang, ki gre, se vrne in udari v nas. Od nas gre resna obsodba? Vrne se resna obsodba. Gre usmiljenje? Vrne se usmiljenje. Merimo bližnjega z opravičevanjem njegovega ravnanja? Tudi nam bo prizaneseno. Ko presojamo druge, poskušajmo iskati predvsem njihove dobre strani, oproščajmo in se ne postavljajmo za sodnike, niti takrat, ko ga je drugi polomil, ampak opustimo vsako sodbo. Kakor merimo, tako nam bo odmerjeno.
V čem je potemtakem tako želen in iskan čar božičnega praznika? V notranjem razpoloženju, v notranji gotovosti, da sem kot človek sprejet, da sem dragocen, neponovljiv v očeh malega Boga – Božiča, ki prihaja tudi letos in nam odkriva vrednost slehernega življenja. Tu je začetek spreminjanja lastnega notranjega razpoloženja. Angelus Silesius, mistik iz 17. stoletja, pravi: "Ustavi se, kam bežiš proč od samega sebe? Nebesa so v tebi. Če jih iščeš kjerkoli drugje, si jih zgrešil …"
In v tem je božič, da se pustimo spreminjati; znova se veseliti življenja, ga gledati z novimi očmi, živeti z novim razmislekom o dneh, ki so nam dani … Gre za spremembo, ki bo vplivala na naš pogled, na naše korake in usmerjala roko, da bo stisnila roko drugega. V tem je čar božiča!

Jože Stržaj