Brez sonca molči

Sončna ura je sestavljena iz ploskve, na kateri je številčnica, na katero s pomočjo sončne svetlobe pada senca palice, ki se imenuje gnomon. Če so pravilno izdelane, sončne ure kažejo čas dovolj točno skozi vse leto, saj je tropsko (sončevo) leto v kratkoročnem smislu konstantno. 

Kako senca potuje po urini ploskvi, je odvisno od vrste ure – ali je ekvatorialna, vodoravna, navpična, polarna. Na potek sence vpliva tudi stran, v katero je usmerjena navpična ura. Najstarejša znana sončna ura, iz obdobja neolitika okoli leta 5000 pr. Kr., je bila odkrita v kraju Knowth na Irskem. Tovrstne ure so lahko izdelane iz različnih materialov in so različnih oblik, samostojne so najpogosteje kamnite in kovinske, veliko pa je naslikanih na steno. Bernarda Jesenko Filipič je pri svojem dolgoletnem terenskem delu z objekti kulturne dediščine spremljala tudi sončne ure. Ob tem je ugotovila, da so jih nameščali le na javne objekte, kot so cerkve in stavbe fužinarskih uprav. Zasebni objekti tega privilegija niso imeli. Ena zanimivejših stenskih sončnih ur je bila pri Topličarju v dolini Kopačnice. V tej hiši je bil v letih 1864–1872 sedež uprave rudnika bakrove rude, ki je deloval v Kopačnici. Ker v bližini ni bilo cerkve, so napravili sončno uro, da so lahko zaposleni spremljali točen čas. Številčnica ure je bila naslikana v oker in rdeči barvi, v trikotnem polju je bil naslikan simbol Božjega očesa v trikotniku, obrobljen z žarki, kar po ugotovitvah Jesenko Filipičeve nakazuje na to, da je hiša nekoč pogorela, saj so tovrstne motive slikali na po požaru obnovljene stavbe kot priprošnjo za varstvo pred ponovitvijo. Iz Božjega očesa so segale rdeče puščice do rimskih številk na belem polkrožnem traku. Ura je bila nad glavnim vhodom v hišo do njenega rušenja pred nekaj leti.

Jure Ferlan