Česalnik za lan in platnarstvo na Poljanskem

Iz njega so izdelovali platno, ki so ga uporabljali za lastne potrebe, prodajali pa so ga tudi v pristanišči Trst in Reko, v Gorico, Videm, na različna italijanska tržišča in v nemške dežele. V 18. stoletju je bilo platnarstvo na prvem mestu med obrtmi v Loškem gospostvu. Sredi tega stoletja so tu našteli kar 397 tkalcev in 11 izdelovalcev kolovratov.

Kot posebno kakovostno je slovelo platno s Hotavelj in okolice. V 17. in 18. stoletju je bilo Loško gospostvo središče platnarstva na Kranjskem. Kmečka trgovina s platnom se je tako razmahnila, da se je morala s tem ukvarjati vlada na Dunaju. Posamezni prekupčevalci so na račun te trgovine obogateli. Nekateri, kot je na primer rodbina Oblak iz Gorenje vasi, celo v taki meri, da so si kupili plemiški naziv in graščinske posesti. V 19. stoletju je platnarstvo postopno doživelo zaton, sploh po industrijski revoluciji, ki je uvedla strojno izdelavo tekstila. O razširjenosti pridelave lanu pričajo tudi krajevna, ledinska in hišna imena, kot so Laniše, Tarnica (kraj, kjer se tre lan) in Kodejlovec (kodelja je v šop zvito očiščeno predivo), sušilnice za lan pa so v večji meri že izginile. Česalnik ali rifl na fotografiji je s konca tega stoletja, ko so posamezni tkalci še izdelovali domače platno, izvira pa iz Podgore. Izdelan je iz kosa sadnega lesa, po vsej verjetnosti hruške, z utorom, ki se je vsadil v desko, da je stabilno stal, ter gostih železnih zob. Na tem česalniku so z lanenih stebel očistili okrogle plodove in nečistoče ter jih tako pripravili za nadaljnjo obdelavo.

Jure Ferlan