Človek je narejen za gibanje

O zdravju in boleznih se veliko piše, socialna omrežja so polna koristnih, nekoristnih in nasprotujočih si informacij. Veliko govorimo o pravicah, o vsem, kar nam pripada, mnogo manj o dolžnostih in odgovornostih vsakogar od nas. Bojimo se vsega zunaj nas, kar nas tako ali drugače zastruplja, nezavedajoč se, da se slabi odnosi z ljudmi, ki so del našega vsakdana, zarežejo še globlje. Verjamem, da ljudje, ki jim je narava učitelj, ogledalo, navdih in so z njo bolj povezani, lažje razumejo tako rast kot minevanje. Zdravje se začne doma, v domači kuhinji, na domačem vrtu pri odnosih s sebi najbližjimi. Vsakdanje navade lahko naredijo spremembo, pa naj bo to jutranja telovadba, hoja v bližnji hrib ali tih sprehod skozi gozd. Kot ambasador gibanja s poklicem, ki me zaznamuje, verjamem, da je človek narejen za gibanje v okvirih svojih zmožnosti s sebi lastnimi občutki. Nekdo potrebuje telovadnico in družbo, spet drugi osamljene stezice in samoto, morda nekdo zmore le še vsakdanjih deset korakov iz postelje do mize. Hoja sprošča in osvobaja in bližnji griči so neskončni poligon v vseh letnih časih. Če v tem pogledu potrebujete sogovornika, ki vas za to navduši, to storim z lahkoto. Na pol v šali, na pol zares bi včasih na napotnico ali brez nje vsakdo od nas potreboval svoj »camino« z neskončno hojo in vztrajnostjo ter druženje s samim seboj, da najde v sebi spet vse, kar ga zdravi, navdušuje in osrečuje in vsake toliko postavi življenjske prioritete na svoje in pravo mesto. Mogoče je v obdobju, ki ga živimo, pred nami čarobna beseda strpnost – za paciente na drugi strani vrat in nas, terapevte v ambulanti. Vsaka poškodba, bolečina zahteva in vzame svoj čas, včasih tistega, ki ga prej nismo imeli. Biti zavesten v svojem telesu je težka naloga, pogosto nekaj velja, kar je hitro, intenzivno, na moč. Telo je naše zrcalo, ki v svoji drži, govoru, kretnjah odrazi še tisto, kar bi najraje skrili pred očmi opazovalcev in terapevtov. Pogosto me v ambulanti kdo vpraša: »Pa vi nikoli ne zbolite? Ali vi tudi telovadite?« Tudi mi, terapevti, smo samo ljudje in tudi na naših telesih in obrazih se izriše naše življenje, doživljanje, slab dan. Je pa res, da živim to, kar prenašam na druge, in tudi dobro vem, kako težko se je včasih prepričati za kakšno koristno vajo ali dve, pa čeprav gre za nas. Mogoče je prav v tem prostor in možnost, da vsakdo doda svoj del in doprinos k lastnemu zdravju in se iskreno vpraša, ali je res storil zase vse, kar je v njegovi moči. In je že tako, da je, kakorkoli že, del odgovornosti za terapijo naš, spet drugi, ki se nadaljuje, ko se naše delo zaključi, pa na strani pacienta, njegove volje, vztrajnosti in navad.

In ne nazadnje so zdravje vsi naši odnosi, vsa veselja in misli, ki nas bogatijo, vrednote, ki jih ne le govorimo, ampak vedno znova spravimo v življenje. Ja, zdravje je tudi biti človek, kakršnega si želimo imeti za sogovornika, partnerja, soseda, in ustaviti čas v sebi tudi v svetu, ki daje vtis, da nenehno hiti.

Lea Oblak