Dober oskrbnik je multipraktik … in malo nor …
19.7.2019
»Ooo, kakšno krasno jutro! Vstanem res zgodaj in se odločim, da grem v hribe. Kam? Šibam na Blegoš, menda je res popularen. Hitim na vrh, na hitro naredim nekaj slik, obvezno selfi za na Facebook in že grem do koče ... Tam me čaka kavica, mmm, espresso z malo mleka bo odličen, pa flancat bo tudi že pasal. Kako super! Zagotovo lahko plačam s kartico, kdo bo nosil to težo kovancev na vrh. Kuža je jasno spuščen, uživa med kravami na paši. Tisti ovoj od sendviča s črpalke bom pustila v koči, saj so tam koši za smeti, namenjeni nam obiskovalcem, da ne nosimo teh odpadkov dol. Hitim proti koči, ura je še zgodnja. Pa kaj za vraga se morajo tukaj pasti krave, da je polno iztrebkov, še v hribih ne morem hoditi, kjer želim?! Pridem do koče ... Kajjj?! Groza, 4:45 pa koča še zaprta! Kakšen oskrbnik pa je to? Neodgovorno ... Ni espressa, ni flancata in še vrata so zaprta!«
Tako bi se lahko glasil zapis obiskovalca na družabnih omrežjih. Ja, biti oskrbnik koče ni tako rožnato, kot se zdi. Ko mi je Damjana predlagala, naj napišem uvodnik v Podblegaških novicah, je bila prva misel, kakšna čast! V drugem hipu pa, »pa kaj, hudiča, naj napišem?!«.
Naj opišem svoj dan, naj delim z vami kakšno anekdoto, kako se imam. Najbolje, da kar vse po malem. Pa dajmo!
Delo zahteva od oskrbnika popolno predanost, veliko odrekanja in pa jasno, kar precejšno mero norosti, da se odločiš zanj. »Če nisi taka oseba, ne boš nikoli dober oskrbnik,« mi je nekoč dejal starejši gospod s kar zavidljivim stažem oskrbništva. Delo res zahteva dobro organiziranost, kot oskrbnik moraš biti multipraktik – dober kuhar, natakar, hišnik, poliglot, včasih psihiater, gorski vodnik, poznavalec rastlin, gob in vsega mogočega, šivilja, reševalec in še bi se kaj našlo. Ni pa vse tako, kot si predstavlja povprečni obiskovalec: zgodnje, včasih prezgodnje vstajanje, peka, kuhanje, kavice, ocvirkovica, strežba, pomivanje, kuhanje, pomivanje, pospravljanje, kuhanje, spet strežba, aja, še ven pogledam, kakšno bo vreme (saj res, oskrbnik je tudi dežurni vremenar!), pa spet kuhanje in večkrat ponovimo.
No, ja, pa saj ni vse tako hudo. Najlepša so jutra, ko v miru spiješ kavo, skočiš na vrh, ni lepšega! Tudi večeri niso slabi, krasni zahodi, sploh če je mirno, brez množic obiskovalcev. Se mi pa zdi, da koča včasih izgubi svoj pravi pomen planinske koče, ki je bila prvotno namenjena zavetišču planincev. Časi se spreminjajo, ljudje vedno bolj zahtevajo nemogoče. Opažam manj strpnosti, vsem se mudi, kot da nihče nima časa počakati niti, da se skuha kava, kaj šele, da se odreže kos ocvirkovice.
Toplo polagam na srce vsem obiskovalcem gora: vzemite si čas, zadihajte, sedite na klop pred kočo in preden začnete nergati, kako dolgo se čaka, si poglejte, kakšne razglede ponujata koča ali gora, na kateri ste. Razumem redne obiskovalce, ki jim veliko pomeni usesti se na klopco pred hišo in opazovati, pa saj je gora vsak dan drugačna in narava z njo. Vzemite si tudi vi čas – zase in za vzpon na Blegoš.
Res mi je v čast, da lahko z vami delim tale uvodnik, hkrati pa še zapišem, da je Blegoš res lepa domača gora. Ne hrib, gora in naj tako ostane. Ja, kej!
Oskrbnica koče na Blegošu Jerca Zaverl
