Domači kmetiji posvetila vse svoje življenje

V času njenega otroštva so bile družine velike. Na svet je prijokala kot deseti otrok od enajstih. Hrane so pridelali za domače potrebe, pri jedi niso bili izbirčni in zato nikoli lačni. Takrat so doma sejali lan, proso, ječmen, pšenico, rž. Zrnje so vozili mleti v Leskovcov mlin v Staro Oselico. Ječmen za ješprenj in proso za kašo pa na Fužine, kjer so imeli dobre stope za to. Vseh šest fantov in pet deklet je moralo poleti delati zunaj. Pozimi so vsi klekljali, kot jih je naučila mama. Bili so ročno spretni. Vztrajali so do polnoči, in to ob petrolejki, šele kasneje ob elektriki. Marinka je rada klekljala, ker je dobila denar in si potem kupila novo obleko ali pa kaj za šolo. Čipke je prodajala Pavli na Sovodnju ali pa Nežki v Podgori. 

V šolo je hodila na Sovodenj. Najprej pol leta v novo visoko stavbo, med vojno v barako v vasi, potem spet v pravo šolo, v srednje nadstropje, ki so ga za silo popravili. V razredu je bilo veliko otrok. »Med vojno je bilo težko in hudo, z enimi in drugimi je bilo treba biti dober, da smo nekako šli skozi,« se spomni oddaljenih časov. Trije bratje so padli v vojni. Tistega, ki je bil namenjen za naslednika kmetije, je ljubezen odpeljala drugam. Marinka je imela fanta s kmetov, zato so rekli, da bosta onadva kmetovala naprej. »Takrat je bilo težko za kmete, še človek nisi bil. Ko sem bila v porodnišnici, so tudi pacientke kazale slab odnos do mene, ker sem imela kmečko knjižico,« obuja grenke spomine. Ko sta z možem Francem začela, je bilo v hlevu pet glav živine, zdaj jih je dvajset. Hišo in poslopja so vseskozi popravljali, gradili ali postavljali na novo. »Pa zdaj tudi še kar naprej popravljajo in lepšajo,« pripomni. Včasih so bile hude zime, zapadlo je veliko snega, kidali so ga in orali s konji. Bali so se, da bi kateri od otrok v tistem času zbolel. Sren je držal, sankali so se in smučali, saj imajo dober teren za to.

Marinka je rada »štikala« (vezla) velike rože na blago za prte, ki ga je bilo težko dobiti. Izdelovala je gobeline in jih naštela štirideset. Ko je imela svoje otroke, je klekljala za domače prte in zavese. Včasih, ko še ni bilo telefonov, so se družili ob nedeljah popoldne, če je bilo lepo vreme. Spomni se, da so pogosto hodili »povos« (na obisk). Bilo je veliko »drušne« (druščine). Tudi z družinami so se obiskovali med sorodniki in prenašali novice. »Zdaj ne več, saj ne veš, ali si dobrodošel ali ne,« pripomni Marinka. S starejšimi sorodniki, prijatelji in sokrajani se je nekdaj velikokrat pogovarjala po telefonu, zdaj jih je veliko preživela. Včasih so si več pisali pisma in razglednice. Zdaj se ji zdi zamalo, da mladi rod še čestitko v voščilnico natipka. Še vedno rada bere, čas pa si krajša še z gledanjem televizije in opazovanjem pravnukov pri igri in domiselnih aktivnostih. Poleti gre rada pred hišo, čeprav ji zadnja tri leta noge vedno tega ne dopuščajo.

Rodila je šest otrok. Vedno je vesela obiska katere od družin dvajsetih vnukov in tridesetih pravnukov. Rada vidi ali sliši tudi še dve sestri in enega brata. Tudi njeni predniki oziroma sorodniki so dočakali visoko starost.

Milka Burnik