Drobtinice ob Tavčarjevem letu

Od osnovnošolskih časov so mi ostale v zavesti njegove črtice, novele, povesti, ki sem jih sprva brala le v odlomkih iz osnovnošolskih čitank, potem pa njegova dela iskala tudi v knjižnicah. V gimnazijskih letih sva se s Tavčarjem »pozdravljala« ob mojih vsakodnevnih jutranjih vožnjah v šolo kar čez travnik, na koncu katerega si svojega miru ni pustila kratiti mogočna visoška graščina, prav tako ne Savinškova mojstrovina pred njo. V tistih letih – naj kar spotoma povem, da sem bila strastna bralka biografskih romanov, posebno če so bili povezani s slovenskimi pisatelji – me je tudi nadlegovala domišljija, češ kaj pa če bi enkrat napisala roman o tem ljubem rojaku. Tako iz njegovih literarnih likov bi ga stkala, iz njegovih »ubogih živalic«, Holekove Nežike, Grogovega Matijčeta, Gričarjevega Blažeta, Šarevčeve Mete, Tržačana, pa nesrečnih »junakov« iz venca ljubezenskih zgodb V Zali. Vendar je želja po njem ugasnila tisti trenutek, ko so se za menoj zaprla gimnazijska vrata, jaz pa sem si za prihode domov in vračanje v mesto izbrala drugo avtobusno smer. Zato romana ni bilo in ga tudi ne bo. Nekaj tistega nemira pa je vendar ostalo v meni. Vtiskovala sem ga v pisanje dekliškega romana Sanje s šolskega avtobusa (2001) in veliko poglavij postavila prav v to 30 kilometrov dolgo pot med Žirmi in Škofjo Loko, ne da bi enkrat samkrat omenila ti dve imeni. A to dolino še vedno nosim v srcu in nekaj tega spominskega drobirja sem zdaj nabrala v teh kratkih zgodbah.

Za obletnico mature – sama pred visoškim dvorcem V začetku devetdesetih je moralo biti. Nisem bila v dobri koži, ko je prišlo povabilo na srečanje, in dolgo sem se odločala, ali naj vendarle grem. Potem so me organizatorji odkljukali s seznama in nisem se več mogla premisliti. A nekaj je šlo od vsega začetka narobe in nič ni pomagalo, da sem si pred odhodom od doma za korajžo zavrtela nekaj Mozartove glasbe. Tudi ni pomembno, kdo je bil odgovoren za narobe naveden čas začetka prireditve. Lahko tudi jaz. Res pa je, da sem se v gostilniški dvorani hotela Krona v Škofji Loki znašla več kot eno uro prezgodaj. Ali bi se mi lahko zgodilo še kaj bolj neprijetnega?! Zaposlenim za šankom ni ušel moj nesrečni izraz, tolažili so me, češ Gospa, saj ni nič hudega, nekaj vam bomo prinesli za poplaknit … Kakšne pol ure počakajte, vaši bodo kmalu začeli prihajati. Lahko pa ostanete tudi tukaj pri nas, da ne boste sami sedeli. Res ljubeznivo od njih. Sem se že videla, kako se presedam med praznimi mizami in gledam zdaj v desno, pa v levo, pa strašno zamišljena se delam, pa zvedava, pa … Vse, da bi zakrila nelagodje. 

Ne, ne bo šlo. Toda kam naj se dam? Nič pametnega mi ni prišlo na misel. V Ljubljano se vrnem, je bila ena od prvih rešitev. Saj me nihče ne bo pogrešal. A volan avta, ki je bil parkiran ob cesti v klanec, se je kar sam obrnil v desno, ne v levo, in avto je zapeljal po klancu navzgor in potem pri občinski stavbi zavil levo v ozko ulico proti Poljanski dolini. Vedela sem, še je rešitev, da se danes srečam z nekdanjimi gimnazijskimi sošolkami in sošolci. Malo se bom vozila okoli, da potrošim tisti odvečni čas, to pot vendar tako dobro poznam, nekje na sredi Poljanske doline obrnem in to bo to. Ni bilo prav na sredini, ker me je za Logom premamil smerokaz za Tavčarjevo Visoko. In takrat sem se prvič v življenju zapeljala na Tavčarjevino. Večkrat sem v medijih ujela vest, da poskušajo obuditi posestvo, se poskusiti v turizmu, vpeljati jahalno šolo in podobno. Nobeno poročilo pa ni bilo tako vabljivo, da bi me speljalo na tisto pot. 

Zdaj pa sem bila tu, na Tavčarjevem Visokem. Skoraj do hiše sem se zapeljala. Dan, razbeljen od močnega junijskega sonca, je počasi ugašal. Okoli mene pa niti ene žive duše. Kako mi je to dobro delo. Avto sem pustila ob poti in tudi sama stala tam ob robu, v neki strašni večerni toaleti, v katero so se mi vpletale visoke trave … Tišina, ubrana v komaj slišan trepet zraka. Samo to sem potrebovala tisti hip. Nobene visoke literarne parabole, predelave Tavčarjevega pisateljskega štofa. V tisti samoti sem iskala samo sebe, pogum, se zbrala in se potem potešena s tem mirom odpeljala nazaj v Škofjo Loko. Sošolke in sošolci so bili zdaj že vsi zbrani, aperitivi že popiti. A prostor zame se je hitro našel, in ko je natakar prinesel nekaj na pladnju tudi meni, so bile začetne nevšečnosti hitro pozabljene. Enkrat jim bom pa res povedala o tem lepem zlitju naših dijaških let, avtobusnih voženj v šolo, praznovanj obletnic in srečanja s Tavčarjevim visoškim domom. A zdaj je še prezgodaj, nismo še dovolj stari za take anekdote, sem si prigovarjala, vozeč se nazaj v Ljubljano. Kaj pa zdaj? Čas nas priganja, morala bom pohiteti. Le tega ne vem, kaj bi na te moje nerodnosti porekel gospod Tavčar. Posebno, če pomislim na to, da Žirovk nikoli ni maral.
(Se nadaljuje)

Tončka Stanonik