Drobtinice ob Tavčarjevem letu

V študijskih letih se nisem več vozila po Poljanski dolini. Nekako ob strani sem jo pustila. Odkrila sem najkrajšo pot iz ljubljanskega študentskega naselja do Žirov. Tudi pisatelj Tavčar mi s svojimi zgodbami iz loškega pogorja ni več buril domišljije, pač pa sem se veliko posvečala končevanju študija. Prav v času, ko je bila premiera filma Cvetje v jeseni, sem pri profesorju Tinetu Logarju delala izpit iz dialektologije. Ko je bil uradni del izpraševanja končan, je beseda nanesla tudi na to, zakaj so za filmski jezik izbrali neko nekoliko arhaično obarvano gorenjsko narečje, ne izvirno poljanskega. Tudi o tem so se v javnosti razširile polemike. Profesor pa me je spraševal, kako bi bilo v našem narečju slišati to in to besedo. Posebno zanimive so bile primerjave samoglasnikov v njih. »Vidite, kakšen sistem je naš jezik, kakšen red vlada v njem, čeprav se na prvi vtis zdi en sam kaos!« se je navduševal profesor. 

Morda sem si začetek vstopa tega filma v javnost zapomnila tudi po tej svoji osebni izkušnji. A film me je prevzel ves za dolgo, za vedno. Ne samo zgodba, dialogi, še najbolj utripanje pokrajine, ki je ustvarjala posebno razpoloženje, tudi svet okoli Blegoša. In kako sem poslej hodila na to goro! V mislih iskala primerna drevesa, med katerimi bi se Meta in Janez lahko igrala igro Žiberdej. Pa pot, na kateri je v svoj svet vračajoči se mestni gospod prestregel procesijo svojih vaščanov z Luco in njenim možem. Čistino Poklon, kjer sta se poslavljala zaljubljenca … Še v pozna leta sem se veselila zimskih praznikov, ki so na televizijske ekrane spet prinesli ta Tavčarjev biser. »Mamico bomo pa zdaj pustili pri miru,« so me z velikim razumevanjem nagradili moji domači. In lahko sem ob gledanju Tavčarjevih zgodb potočila tudi kakšno solzo, ne da bi se morala zagovarjati, zakaj se cmerim. Kako naj povem, saj tista otožnost ni prišla od nesrečne romantične ljubezenske zgodbe, le v meni je prebudila spomine, ko smo hodili na Blegoš, in zavedanje, da bodo te poti vse bolj redke in nikoli več takšne, kot so bile v varnem zavetju staršev.

Je pa s tem filmom povezana še ena moja izkušnja. V začetku leta 2004 sem se z družino odpravljala na obisk k svojima stricema v Avstralijo in si dala veliko opravka z izbiranjem daril. Kaj takega, da bi bilo tudi za dušo. Našla sem dva slovenska filma, Cvetje v jeseni in Samorastnike. Cvetje v jeseni je bil posnet še v stari obliki, na video kaseti. Kmalu po mojem prihodu se je stric vse popoldne trudil, da bi usposobil star predvajalnik, iz delavnice je poklical celo sina, da mu je pomagal. Da bomo imeli zvečer filmsko predstavo. Po večerji smo veselo razpoloženi posedli po foteljih. Potem pa je nenadoma vse potihnilo, nismo se več šalili, komentirali, se zbadali. Besede so zamrle. Najprej stricu, negibno je sedel v svojem fotelju. Nenadoma tudi meni ni bilo več do čebljanja. Če bi pogledala v njegov kot, poiskala v temi njegov obraz ... Ne, nisem si upala pogledati, niti s pogledom vdreti v njegove misli. Bil je doma, pri svojih ljudeh, med svojimi hribi. V petdesetih letih se je skupaj s še drugimi Žirovci na skrivaj odpravil v svet in postal ekonomski emigrant. A lepi »domači svet« ves čas nosil v sebi. Tisti večer ga je podoživljal v vsej lepoti. (Se nadaljuje)

Tončka Stanonik