En Javarc in en Polanc na strehi Afrike

Na zadevo sem že skoraj pozabil, ko čez nekaj mesecev prejmem pošto: »Če vas bo vsaj šest, lahko organiziram.« Še pet, sem pomislil, to pa ne more biti problem. Pa je bil. V začetku je bilo hitro kar nekaj kandidatov, ko pa je bilo dogovorjeno prvo srečanje, sva prišla samo dva, dva trmasta Polanca, Ivan Galičič in jaz. »Kaj bomo, samo vidva sta«, je rekel organizator Duško. »Midva greva,« sva bila takoj enotna, čeprav sva se poznala le na videz. Priprave so stekle, časa je bilo še dovolj. Prva stopnja je bila malo bolj resno zbiranje podatkov, informacij in potopisov. Hitro sem ugotovil, da tole ne bo Blegoš niti Triglav in tudi zakaj sva ostala samo dva. Čas je hitro tekel, opravil sem nekaj kondicijskih pohodov in že je prispel seznam priporočene opreme. Pogledam, ne bo težav, nekaj imam, ostalo dokupim. Večino sem imel že pripravljeno, ko prejmem novo obvestilo, da je teža prtljage, ki jo nosijo nosači, lahko največ 16 kg. Sledil je nov podvig, izbrati samo tisto, kar bom v resnici potreboval. Že je bil tukaj čas odhoda, v Tanzanijo na letališče Kilimandžaro smo prispeli sredi noči. Po vseh opravljenih formalnostih, za Afriko relativno hitro, sva našla taksi do rezerviranega hotela v Moshiju. 

Po kratkem spancu prvega dne sva se že zgodaj zjutraj spoznala z vodičem. Sledil je pregled prtljage in opreme. Njegov resni pristop pri pregledu je nakazoval, da zadevo jemljejo resno. Vkrcamo se v manjši avtobus, opravimo še nekaj obveznosti v mestu, poberemo še ostale člane odprave ter se peljemo do Marangu Gate, vhoda v nacionalni park Kilimandžaro. Po izpolnjenih formalnostih in registraciji dobiva topel obrok, nekaj hrane za v nahrbtnik ter vodo, ki jo je treba natočiti v svoje »flaše«, tako priljubljena plastična embalaža je v nacionalnem parku prepovedana. Izkoristiva še zadnjo možnost, da tega dne dopolniva svoj nahrbtnik z vsebino iz potovalke, ki do večera ne bo več dosegljiva. Slabo uro po prihodu smo že imeli nahrbtnike na ramah. Start je bil iz kraja Marangu na okrog 1800 metrih. Po tem kraju se imenuje tudi naša smer. Pred nami je bilo okrog šest ur hoje. Lepo vreme, okrog 28 stopinj, senca v deževnem gozdu, sivo-bele opice, ki so skakale nad našimi glavami, petje ptičev in veliko nepoznanih glasov so prispevali, da sem skoraj pozabil na težo nahrbtnika in ure hoje. V predvidenem času smo prispeli v prvi bazni tabor Mandara v bujnem zelenju kljub višini 2743 metrov nad morjem. Svež zrak, okusna večerja, rahla utrujenost in hitro spuščajoča se tema so naju spravili v malo leseno kočico v obliki črke A z nekaj pogradi. 

Sončno jutro drugi dan, vrvež v taboru, zajtrk, prevzem hrane, priprava nahrbtnika in kot bi trenil, smo se že znašli na poti. Naredimo še en ovinek do kraterja Maundi, steza je postajala vedno bolj kamnita. Rastlinje se je počasi začelo spreminjati. Lepo vreme nam je omogočilo enkraten pogled na vrhova Mawenzi in Kibo. Kratek postanek za malico, še nekaj ur hoje, ki jo je pokvarila v trenutku se spuščena megla z znatnim padcem temperature, in že smo bili v taboru Horombo na 3705 m n. m. Namestitev, pozno kosilo, ogled okolice – pa je bilo dneva konec. Mraz, nekoliko pretanka spalna vreča in dodajanje dodatnih oblačil sredi noči so mi preprečili miren spanec. 

Tretji dan je bil prost, namenjen za aklimatizacijski izlet na greben Mawenzi do Zebra rocks do višine okrog 4500 m n. m. Nekateri so na tej višini že imeli težave, midva sva bila kar stabilna. Pripomniti moram, da je vodič vestno spremljal najino zdravstveno počutje, tudi z merjenjem kisika v krvi (saturacije). Četrti dan, kot običajno, šest ur hoje. Planinska pot je potekala čez sedlo Kibo med vrhovoma Kibo in Mawenzi skozi visokogorsko puščavo do tabora Kibo na 4730 m n. m. Sledil je počitek do enajste zvečer in priprava na končni vzpon. Po večerji in pregledu smo se odpravili okrog polnoči, midva in vodiča. Pred nami je bilo že kar nekaj skupin, nekaj smo jih prehiteli. Tempo je bil višini primeren. Noč je bila jasna, vendar brez dobrih svetilk ne bi šlo. Zrak je postajal občutno redkejši, tudi temperature so se krepko spuščale. Okrog sedme zjutraj ob sončnem vzhodu smo prispeli na vrh. Ena skupina je bila že pred nami. Komaj sem verjel samemu sebi, Uhuru Peak 5895 m je pisalo na tabli. Kljub vetru in nizkim temperaturam, za katere so moji prsti vedeli še nekaj dni, smo se nekoliko razgledali, sledilo je obvezno dokumentiranje, fotografiranje. Potem smo se spustili do tabora Kibo na 4730 m n. m., imeli tu krajši postanek in nadaljevali pot do tabora Horombo, 3705 m n. m., torej nekje 14 ur hoje tega dne. Peti dan smo se zjutraj srečali z vsemi člani ekipe, nosači, kuharji, vodičema ..., vseh se je nabralo devet, sledilo je krajše druženje, zahvala in seveda plačilo. Čakal nas je še večurni spust iz tabora Horombo, 3705 m n. m., mimo tabora Mandara do Marangu Gate, 1860 m n. m., ter prevoz do hotela v Moshi na 854 m n. m. Dan je bil nepozaben tudi zaradi spremembe pri vegetaciji, saj smo se spustili za skoraj 3000 metrov in imeli možnosti opazovati rastline, ki rastejo samo na Kilimandžaru: protea kilimandscharica, lobelia deckeni, giant groundsels, helichrysum newi … Po dnevu počitka sva z Ivanom pozabila na utrujenost, v letalu na poti domov sva že načrtovala nove podvige.

Ciril Alič