Farno žegnanje v Javorjah

Pogovor z Bogdano Kavčič sem vodila Martina Jelovčan. S. Bogdana že več kot 55 let dela na misijonu v dveh majhnih, a zelo revnih afriških državah Burundiju in Ruandi. Pozdravila nas je v jeziku, ki ga v misijonu najpogosteje uporablja. Nekaj je povedala o svoji mladosti, o prijateljstvu z Milico Jovanovič, o klicu za redovništvo pri sestrah usmiljenkah, o življenju v Beogradu, kjer se je izšolala za medicinsko sestro, o učenju francoščine in prihodu med ljudi, ki so njeno pomoč nujno potrebovali. 

Rojena je bila v Koprivniku nad Žirmi. Leta 1970 je naredila redovne zaobljube. Vrhovni predstojnici je povedala, naj jo pošlje v misijone tja, kjer bodo njeno pomoč najbolj potrebovali. Po enem letu učenja francoščine v Parizu je leta 1971 odšla v Burundi in tam začela misijonsko delo, ki ga kljub lepim letom še vedno opravlja. Opozorila je na različne akcije, ki jih s pomočjo misijonarjev pripravljajo na slovenski Karitas: Za srce Afrike, Z delom do dostojnega življenja, Kupim kozo … Novo upanje za Afriko so tudi vodnjaki, pri katerih s. Bogdana aktivno sodeluje (odkriva izvire pitne vode, ureja dokumentacijo …). Nam je samoumevno, da imamo zdravo pitno vodo. Ljudem v Afriki pa čista voda prinaša boljše zdravje in dobro jo je imeti čim bližje domu. Domačini so vključeni v gradbena dela. Dobijo priložnost za delo in zaslužek za preživetje družine. Poleg tega pa dobijo tudi nova znanja. S. Bogdana se je zahvalila za slovensko finančno pomoč, ki jo namenijo za hrano nedohranjenih otrok, gradnjo šol, bolnišnic, internatov, vodnjakov … Tudi ti ljudje si zaslužijo dostojanstvo in boljši jutri.

Kljub več kot polstoletnemu bivanju v Afriki je ohranila lep slovenski jezik, s posameznimi narečnimi besedami iz žirovskega oz. ledinskega okolja. To ji je uspelo s pisanjem pisem, sedaj pa se pogovarja preko sodobnih aplikacij za pogovore. Poudarila je tudi prejemanje časopisa Družina in osebno molitev v slovenskem jeziku. Skozi pogovor smo lahko začutili njeno dobrovoljnost, srčnost, preprostost, skromnost, hvaležnost, navdušenje za dobra dela, predvsem pa je poudarila, da brez molitve in Božje pomoči vsega tega ne bi zmogla. Zaključila je z mislijo, ko stopiš na afriška tla in začutiš povezanost z domačini, si za vedno njihov.

Tisto nedeljo smo se zahvalili tudi pevcu in organistu Janezu Dolencu, ki letos praznuje osebni jubilej in kar 50 let, odkar je kot 10-letni Tavčarjev fantič začel pevce spremljati pri božjem bogoslužju. Svoj talent in veselje do igranja na orgle širi in stalno izpopolnjuje. Posebno zahvalo za trud, predanost in zvestobo mu je na predlog Župnije Javorje podelila Nadškofija Ljubljana z nadškofom Stanislavom Zoretom. Bogoslužje sta bogatila mešani cerkveni pevski zbor in dekliški zbor z instrumentalisti. Po maši se je nadaljevalo druženje pri župnišču ob dobrotah, ki so jih pripravile naše družine. Že med tednom, kot se za praznik spodobi, smo poskrbeli za čiščenje cerkve in urejeno okolico cerkve in župnišča.

Martina Jelovčan