Med sanjsko šolo, hribi in spomini na prijatelja

»Moja šola stoji sredi džungle na drevesni hišici na otoku Borneo. Njena vrata so stalno odprta, da lahko vanjo prosto vstopajo tudi vse tropske živali. V šolo splezamo po lestvi na vrvi, izstopamo pa tako, da se po zavitem toboganu spustimo v bazen. Prijazne učiteljice nam nikoli ne dajo naloge.« Latika Brvar
»Steklena šola v oceanu bi bila brez učiteljev. Mimo nas bi plavali morski psi, tune, skati in mečarice. Imeli bi le tri šolske predmete: ribolov, čolnarjenje in lenarjenje. Za malico bi jedli burgerje.« Kristjan Jezeršek
»V moji športni šoli na jugu Španije bi imeli vsi učenci svoje telefone in računalnike. Na igriščih za nogomet, košarko, rokomet in odbojko bi lahko vsak dan trenirali in napredovali v svojih športih. Trikrat na teden bi gledali filme in učitelji bi bili prijazni, zanimivi in veseli.« Klara Demšar
»Šla bi na Finsko, kjer bi imeli šolo na snegu. Učili bi se le španščino in matematiko. V to šolo bi hodile le punce in veliko bi smučali. Na drsališču pred šolo pa bi pilili svoje znanje drsanja.« Lara Dolenc
»Kot ravnateljica vodim šolo v Avstriji. Stavba je vodoodporna. Med hodniki so dvigala in tekoče stopnice. Učenci med testi lahko uporabljajo računala in ChatGPT. Med poukom lahko jejo, spijo in celo prespijo na šoli. Vrsto kosila si izberejo s pomočjo menija na telefonu. Stranišča so še posebej varna, saj se vrata zaklepajo s kodo, tako da tisti, ki čaka, ne more odpreti vrat.« Ema Čibej
»V naši šoli so vsi brez ocen. Na jugu stavbe imamo Wimbledon teniško igrišče, na severu košarkarsko, na vzhodu hotel s petimi zvezdicami in na zahodu nogometno igrišče. Direktor vseh teh stavb je moj dedi.« Bine Škrlec

Zanimivosti iz gorniške šole v naravi na planini Razor 
»V koči smo preživeli tri dni. Preizkusili smo se v plezanju in v orientaciji v okolju in se učili prepoznavati rastline in živali v Triglavskem narodnem parku. Izvedeli smo, da krave med pašo ne jedo preobjede, saj je ta zanje zelo strupena. Blizu koče so rasle visoke bukve, ki so tu zaščitena vrsta dreves. Njihova posebnost je, da običajno rastejo do nadmorske višine 1000 metrov, tam pa so uspevale na 1300 metrih nad morjem. Povzpeli smo se tudi na Vogel, kjer smo videli razigrane svizce in planike. Več kot pol učencev se je odpravilo še na Žabji Kuk. Ogledali smo si tudi bivak in sirarno, kjer smo lahko kupili pravi domači sir.« Lara Jeram, 9. a

Matičevo drevo: simbol moči, povezanosti in tolažbe 
»Ko se za vedno zaprejo oči, sprva nobena tolažba nima dovolj moči, da bi pozabili ljudi, ki so nam blizu bili.« V spomin na prijatelja, sošolca in učenca Matica Eržena so v sredo, 23. septembra, učenci 8. b skupaj z razredničarko Marto Kelner pred šolo simbolično posadili mlad javor. To drevo v sodobni simboliki dreves velja za znamenje notranje moči in miru, saj s svojo košato krošnjo nudi zavetje, podporo in tolažbo. Žan Trček, 8. c, in David Peternel, 8. a, sta Matičeve sošolce vprašala, kako so doživeli ta dogodek. Nekaterim je bilo nenavadno, saj eden od njih manjka in ga nikoli več ne bo razredu. Z Maticem so bili dobri prijatelji in so se z njim srečevali tudi ob koncu tedna in med počitnicami. Pri pripravi na ta dogodek so sodelovali prav vsi iz razreda in so veseli, da bodo imeli zdaj pred šolo lep spomin na Matica. Marta Kelner, njihova razredničarka, je še dodala, da so si ta prostor pred šolo izbrali, saj je tu več sence in miru kot drugod v okolici šole. Javor je močno drevo, ki bo rastlo visoko in ponosno in bo nudilo zavetje in tolažbo vsem, ki jo potrebujejo. Čeprav Matica ni več med nami, ostaja v naših mislih. Naj nas Matičevo drevo spominja na vse, kar smo lepega z njim doživeli in da misel nanj živi še naprej.

Tanja Potočnik