Gospa iz Filerma obiskala Poljane

Tako je prispela tudi v Poljane. Zbrane v cerkvi je pred začetkom maše nagovoril vitez Jožef Ciraj, za gostoljubje se je zahvalil župnijskemu upravitelju Jožetu Plutu, ki je tudi kaplan Malteškega reda, ta pa je izrekel zahvalo redu, ki je ob lanskih poplavah nudil pomoč Poljancem. Svojo pot je ikona začela v župnijski cerkvi v Lučah, obiskala je tudi Braslovče, Črno na Koroškem, Ljubno ob Savinji, Mozirje, Nazarje, Polzelo, Rečico ob Savinji, Solčavo, Šmartno ob Paki, pa tudi gorenjska kraja Kamnik in Komendo ter še nekatere druge kraje.

Interpretacijo originalne ikone je ustvarila Maša Bersan Mašuk, slikarka z ruskimi koreninami. Hrastova deska, na kateri je upodobljena, je stara okrog 900 let, toliko kot Malteški red. Umetelen okvir in pozlačeno zaščitno ploščo okrog obraza, okrašeno s številnimi poldragimi kamni in biseri, je izdelal zlatar in srebrokovač Christoph Steidl Porenta, tudi član reda. Novembra lani jo je blagoslovil papež Frančišek in ji zaželel nadaljnjo srečno pot po Sloveniji. Z njo so v Rim romali člani Slovenske asociacije Suverenega malteškega viteškega reda in Malteške pomoči Slovenije, pridružili so se jim tudi nekateri župani, župniki in drugi posamezniki iz poplavljenih občin in župnij. Člani Malteškega reda so poleg materialne in socialne pomoči poklicani služiti tudi pri nudenju psihološke in duhovne podpore prizadetim. Zato so želeli ljudem s poplavljenih področij omogočiti, da lažje poiščejo tolažbo in obnovijo upanje v temnih časih stisk in preizkušenj. S tem namenom so se odločili k njim prinesti svojo ikono Naše Gospe iz Filerma, da v njeni navzočnosti skupaj poiščejo duhovno tolažbo in okrepitev. Originalna ikona velja za enega najpomembnejših sakralnih predmetov te starodavne redovne skupnosti. Ime je dobila po samostanu Phileremos na Rodosu, po dolgih in neverjetnih popotovanjih je danes shranjena na Cetinju v Črni gori. Po izročilu naj bi jo naslikal sam evangelist sv. Luka. V 13. stoletju so jo na Rodos prinesli iz Jeruzalema. Od prihoda malteških vitezov na Rodos je z njimi delila skupno usodo. Malteški red, ki se uradno imenuje Suvereni vojaški hospitalni red svetega Janeza iz Jeruzalema, Rodosa in Malte, ima pestro zgodovino. Prvotno je bil znan pod imenom red sv. Janeza Krstnika, njegovi člani pa »ivanovci« ali »hospitalci«. Njegovi zametki segajo 11. stoletje. Ko so zahodnoevropski kristjani v prvi križarski vojni leta 1099 osvojili Jeruzalem, je tamkajšnja bolniška bratovščina sv. Janeza Krstnika postala vojaški red za obrambo Svete dežele. Red je leta 1113 potrdil papež Pashal II. Ko so muslimani leta 1187 ponovno osvojili Sveto deželo, so se vitezi reda morali umakniti najprej v Ako, leta 1291 na Ciper, zatem leta 1310 na Rodos, leta 1530 pa na Malto, kjer jim je cesar Karel V. odobril sedež velikega mojstra in priznal suverenost. Po Napoleonovem zavzetju Malte leta 1798 so sedež reda v letu 1836 prestavili v Rim, kjer je še danes. Suvereni malteški viteški red je priznan kot subjekt mednarodnega prava ter je član številnih mednarodnih teles in organizacij. Ima lastno zastavo, grb, himno, ustavno listino in zakonik, vodstvo, izvršne organe, diplomatski zbor in celo lastne oborožene sile. Red izdaja svoje potne liste in osebne dokumente, registrske tablice in poštne znamke, ima svojo denarno valuto malteški scudo.

Red vzdržuje diplomatske odnose s približno sto državami. Republika Slovenija je s podpisom meddržavnega protokola 5. julija 1992 vzpostavila diplomatske odnose s Suverenim malteškim viteškim redom, ki ima odtlej svoje veleposlaništvo v Ljubljani. Malteški viteški red je bil zgodovinsko prisoten na Slovenskem v komendah Melje pri Mariboru, Polzela in pri Svetem Petru – današnji Komendi.

Jure Ferlan